Narejeno v Sloveniji

Ti, ki bereš ta blog,

če si star med 25 in 45 verjetno gledaš tv ali listaš Facebook. Jedel si večerjo, pa upaš, da bi pojedel manj. Imaš avto star okoli 8 let. Morda kredit za hišo ali stanovanje. Če imaš dopust, se verjetno preganjaš po hribih, ali pa lenariš na hrvaških plažah. Piješ ali Laško, ali Union, obojega ne. Ne zavidaš sosedu, a skrivaj paziš, da nima lepše pokošene trave, kot ti. Imaš rad govejo župco in občasno bereš 24ur.com.

Imaš službo. Morda prekarno. Ne zaslužiš dovolj. Šef te ne šteka, sodelavci so riti. Lahko bi bilo slabše, enim je res slabše. Z ženo nimata več tako pogostih spolnih odnosov, kot sta jih imela. Tudi zredila se je. Otroci te prosijo za denar. Oziroma jih morda sploh nimaš. Imaš pa psa, ali vsaj mačko. Ali vsaj sosedovo mačko.

Želiš si potovati. A ne na račun slabe kave ali gužve na avtocesti. Vse, kar je več kot 45 minut vožnje, je predaleč. Morda te je strah, da boš na potovanju žrtev terorističnega napada. Raje greš za vikend “na lepše”, četudi samo na kozarček, dva, tri, tro, tle … tla. Potem skušaš ne voziti, ampak včasih se pregrešiš. Saj ti si dober voznik in znaš voziti, tudi če je malce preveč pod kapo.

Gledaš poročila. Pa jih raje ne bi. In jih vseeno gledaš. Ali pa vsaj bereš twitterje. In spet 24ur.com, zlasti komentarje kaj je kdo rekel. In si rečeš s kakšnimi tepci živiš. In kako so ljudje omejeni.

Politika te ne zanima preveč. Politiki so slabi, skorumpirani, vse je preko vez in nimaš upanja, da bo kdaj bolje.

Ukvarjaš se s športom. Rad imaš gore. In pranje avtomobila. In sobotni shopping za hrano, kjer greš tudi na kavo. Z mlekom ali kapučin za dame. S penco in malce sladkorja. Morda z ovsenim mlekom, to je zdaj moderno.

Nisi ponosen, da si Slovenec. Gledaš horde mladih, ki se odseljujejo in si misliš le naj gredo, le kdo si želi živeti v državi, kjer vlada zavist, parcialnost, apatija in hlapčevstvo. Iščeš način kako bi prišel skozi “bolj poceni”, tudi če gre za račun brez računa. Če se le da, skušaš najti nekoga, ki bo koga “zrihtal”, če je le možno, zastonj.

Občuduješ tujino. Ljudi iz tujine. Tuje dosežke. Celo škandale. Kadar si v stiku s tujci se obotavljaš kaj imaš povedati o Sloveniji. Si skromen in se nočeš izpostavljati. Lastna hvala se pod mizo vala, si misliš.

Dragi moji Slovenci. Dajte potovat! Pojdite po svetu, pa ne kot turisti. Pojdite po svetu in izkusite realnost drugih držav, nacij in načinov življenja. Poskusite delati z drugimi kulturami. Preživite vsaj dva tedna nekje drugje, pa ne na dopustu, temveč med lokalci. Potujte tako dlje časa. In odkrili boste povsem nov pogled na Slovenijo.

Sama delam v tujini že približno tri leta. Moj pristanek je vedno v Sloveniji. Nazadnje sem se vrnila iz Poljske (bo sledil ločen blog zapis malce kasneje). V zadnjih treh letih sem zamenjala približno 10 držav. In pred tremi leti bi lahko ustrezala opisu zgoraj, le v ženski obliki. Potem pa sem na letalu odkrila revijo Slovenian Times. In takrat se mi je utrnila povsem nova slika.

  1. Slovenija je najlepša država v Evropi. Na najmanjšem koščku sveta ima največje raznolikosti. Čiste reke. Neokrnjeno naravo.
  2. V Sloveniji si povsod hitro. Prevoziš jo v treh urah. Imamo dobre ceste. In redne bencinske črpalke ob cesti.
  3. Slovenija je neskončno varna država. Kdaj ste nazadnje šli skozi Tivoli ob treh zjutraj in ste se bali, da vas bodo posilili ali oropali? Teroristični napad? Morda bolj razbita flaša na cesti, kot pa bomba. Nimamo nevarnih živali. Še najbolj nadležni so komarji.
  4. Slovenija ima noro dobro kulinariko. Domače je domače. Potica, gibanica, štruklji, sveža zelenjava, goriške češnje, štajerska jabolka, grozdje … vino .. 🙂
  5. Slovenija ima Slovence. Izumitelje. Športnike. Znanstvenike. Popotnike. Kamor koli po svetu boste šli, zagotovo boste naleteli na Slovenca.
  6. Slovenija ima super klimo. Ni prevroče. Ni premraz. Da se delati. Ne potrebujemo klime povsod. Ali mokasinov in Chelsea traktorjev, čeprav jih nekateri imajo.
  7. Slovenija je razviti svet. Imamo institucije kot so sodstvo, javno šolstvo, zdravstvo. Da, seveda stvari ne “štimajo”, seveda se da izboljšati marsikaj. Vendar ne pozabimo, da velik del sveta ne ve kaj so človeške pravice, pravice žensk in kaj je izobrazba. Za moje pojme ima Slovenija boljše zdravstvo kot Anglija. Pojdite in preizkusite 🙂
  8. Slovenija je naša. Imamo svoj jezik, kulturo, običaje. Sama sicer nisem 100% Slovenka, pa vendar jih cenim. Blog in spletno stran imam sicer v angleščini, vendar sem ponosna, da obvladam tako zahtevni jezik, kot je slovenščina. To ni samoumevno, da lahko govorimo slovensko. Ne samo doma.

Pravzaprav nobena od stvari iz zgornjega seznama ni samoumevna. Žal to ugotovimo šele takrat, kadar tega nimamo. Zatorej pojdite potovat, če ne morete ceniti našega koščka sveta, ki bi si ga z lahkoto naredili lepšega in boljšega. Z lahkoto bi lahko spremenili pogled in se začeli drug do drugega vesti predvsem … prijazno. Sprejemajoče. Ponosno.

Moje delo je v tujini. Zaenkrat. Vendar sem trdno odločena, da Slovenija ostaja moj biser in da bom naredila vse, kar je v moji moči, da ta biser pomagam ohranjati in ga pokazati drugim. Morda ga moram za začetek pokazati Slovencem. V bistvu smo noro dobri. In morda ravno zato, ker se tega ne zavedamo. Rada vas imam, moj mikro narod, ponosna sem, da sem Slovenka in hvaležna, da sem se rodila na tak košček sveta. Jutri grem v štacuno in bom kupila Palomin toaletni papir in brezov šampon. Le zakaj ju ne bi. In kamor koli me bo nesla pot, tudi če bo kdaj dlje časa od domačih kolišč, nikoli ne bom zatajila od kod prihajam, kje so moje korenine in kakšne so moje navade.

Slovenija je naš dom. In v njej živijo ljudje, ki jo delajo dom. Hvala vsem, ki o Sloveniji mislite dobro in v njej delate dobro. Ni vas malo.

Biba

Letališče.

Letališče. Svetovni popotnik s slovenskimi koreninami. Vsi tujci so nad Slovenijo navdušeni. Zakaj ne bi bili še mi?

 

Zakaj bloga ne pišem v slovenščini in zakaj se še nisem odselila v tujino

Ti, ki bereš ta blog,

želim ti en prav lep dan. Morda si na strani prvič, morda jo spremljaš že dlje časa. V kolikor spadaš v drugo skupino veš, da vedno objavljam v angleščini. Pa naj bo danes malo drugače in naj bo drugi dan v študijskem letu zaznamovan s prvim zapisom v mojem materinem jeziku.

Če sem čisto iskrena, se v angleščini počutim bolje kot v slovenščini. Ker sem toliko v tujini in ker imam dnevno stike z mednarodnimi partnerji, velik del časa tudi razmišljam v angleščini. Celo z možem včasih govorim angleško. Vse to pripomore, da so vsi blogovski zapisi napisani v tem jeziku, poleg tega je tako lažje, zaradi načina mojega dela. To seveda ni opravičilo, da ničesar ne napišem v slovenščini, je zgolj pojasnilo. In ker sem prejela kar nekaj pobud, da naj končno napišem kaj tudi v našem jeziku, zdaj čakam, da se posušijo tla po pomivanju in medtem kujem tole besedilo.

Bralci in klienti me občasno sprašujejo tudi zakaj se, kot veliko ljudi moje generacije, ne preselim v tujino. Zakaj se mučim tukaj in zapravljam svoj potencial, saj je tam vendar več možnosti, fleksibilnosti, priložnosti. Seveda imajo prav. Slovenija je, roko na srce, zelo naporna za mlade perspektivne ljudi, sploh tiste, ki želijo ustvarjati. Lansko leto, ko sem bila v Angliji, sem obiskala agencijo, ki zagotavlja podporo študentom pri študiju. Šlo je za multinacionalko s sedežem na Nizozemskem, ki je pokrivala celotni severni del Anglije s svojimi storitvami. Dogovorjeni smo bili za intervju, saj me je za mojo doktorsko disertacijo zanimal njihov način dela in storitve, ki jih nudijo. Ob koncu pogovora sem dobila ponudbo za delo. Ne kakršno koli delo. Šlo je za vodjo oddelka usposabljanja za podporne delavce študentom s posebnimi potrebami na univerzi. Mesto sicer ni bilo razpisano, vendar so v meni po zgolj eni uri pogovora (kjer sem mimogrede jaz bila tista, ki sem vodila intervju)  in po mojem življenjepisu videli nekoga, ki bi bil sposoben opravljati takšno delo. V ponudbi niso bili skopi: zelo lepa plača, plačan dopust, bolniška, napredovanje, služben avto. In začela bi lahko, ko bi uspela urediti vse stvari v Sloveniji. Pomagali bi mi tudi pri iskanju stanovanja.

Pomislila bi lahko, da mi je sekira padla v med. Vsekakor je to bila ponudba, kakršne doma nikoli ne bom dobila, poleg tega v Sloveniji tovrstnih storitev sploh še nimamo, da ne omenjam, da bi pri delu verjetno uživala, ker bi počela ravno to, kar mi je takrat bilo v največje veselje. Obenem mi je ponudba laskala, saj sem slišala, da gredo ljudje v tujino s trebuhom za kruhom in zaposlitve ne dobijo zlahka, meni pa so jo ponujali, ko je sploh nisem iskala.

Po dveh ali treh minutah tišine sem se zahvalila in ponudbo odklonila. Odgovor jih je presenetil, očitno so pričakovali navdušenje. Nato so me vprašali ali ponudba zame ni dovolj mikavna in da lahko sama določim pogoje, pa bomo videli ali se lahko pogodimo. Odvrnila sem jim da žal ne, da je ponudba zelo zanimiva, vendar žal ne zame. Na koncu smo si izmenjali kontakte in vljudnostno rekli, da bomo ostali v stiku. Seveda nismo.

Zakaj za vraga sem zavrnila sanjsko službo, ki je (verjetno) obetala uspešno kariero? V agenciji, kjer so bili celo pripravljeni ponuditi možnost določanja pogojev? V državi, ki je moj drugi dom?

Zato, ker imam rada Slovenijo. Ker sem doma tu. In ker želim, da je Slovenija tudi zaradi mene, ki bivam v njej, boljša. O odločitvi sem razmišljala zgolj par minut in moj odgovor je bil dokončen. Kot kaže, sem po svoje izbrala težjo pot, saj bom poskušala dobre prakse, ki sem se jih naučila v tujini, prinašati in vnašati domov. Za vsa moja potovanja, stike in aktivnosti želim, da ima Slovenija in ljudje v njej, nekaj od tega. Ne bom ena izmed tistih, ki se jim reče beg možganov – možgane želim pripeljati k nam! Zakaj? Ker šele po tem, ko sem bila dlje časa v tujini, vidim kaj imamo doma in to neskončno cenim:

  • imamo enega najvišjih standardov bivanja (pitna voda, raznolikost pokrajine, majhne razdalje, dobro šolstvo, zadovoljivo zdravstvo, odlična hrana, čist zrak, ipd.).
  • ponoči se lahko sprehajam brez skrbi za svojo varnost. Prav tako ponoči ne zaklepam hiše, avtomobila pa skoraj nikoli (tudi podnevi).
  • v mestu in na vaseh vidim ljudi, ki si vzamejo čas za kavo. In ki jo spijejo v družbi, ne da bi se pogovarjali izključno o službi, borzi ali politiki.
  • otroci se ponekod še prosto igrajo.
  • vemo, kaj jemo. Ne maramo pakirane pripravljene hrane. Ni ga čez domač paradižnik z bučnim oljem, zelje in krompir 🙂
  • nismo zasvojeni z delom in še vedno prevladuje mnenje, da smo ljudje najpomembnejši. Naša ulica denimo se dnevno pogovarja, sosedje nam pazijo mačka in zalivajo rože kadar nas ni in prinesejo pomaranče, kadar je kdo bolan.
  • še je prisotna zdrava pamet. Ljudje še vedo kako nasekati drva, kdaj posaditi kakšno rastlino, kako zamenjati žarnico in zračnico na kolesu.
  • ker nas ni malo takih, ki želimo ostati doma in narediti nekaj za našo skupnost v smislu sodelovanja in solidarnosti, ne zgolj tekmovalnosti.

Zato imam rada Slovenijo in zaenkrat ne razmišljam, da bi jo zapustila. Želim pa narediti pozitivno razliko in pustiti pečat v njej ker ne verjamem, da je dežela hlapcev, ki ne znajo drugega kot jamrati in biti zavistni drug drugemu. Seveda bom verjetno vedno uhajala pomalem v tujino. Vendar (upam da vedno) z namenom priti nazaj bogatejša za nekaj, kar lahko delim z ljudmi, ki bivamo tukaj.

joao sleeping

V kolikor deliva podobno stališče se poveživa in skupaj ustvariva nekaj, kar bo imelo dodano vrednost. Zate, zame in za nas.