Solution Focused Groupwork – a couple of ideas

Dear reader,

Many times queries and inquiries come about how to use Solution Focused Approach to Groupwork. So here are some ideas.

About groups and group work

A group:

  • has members who might or might not know each other,
  • might or might not want to be there,
  • have individual aspirations,
  • have different levels of motivation to participate.
* A group circle centre

Groups are not teams (can be but not necessarily) – Solution Focused process might in some ways be more straightforward with teams because they already have a common goal or direction (or conflict!) but groups may not.

Same as working with individuals, in group work, the Solution Focused worker is totally in the unknown. It is also very likely that participants will not want to cooperate or expose themselves individually (especially adolescents for instance!). However, they might be very happy to get to know their other peers. The worker’s task is to communicate to the participants that they own the group work. Once they take the ownership of the activity, the rest of the process is rather simple. It’s similar to building the contract with individual clients – once you both agree on the direction, the Solution Focused process can start.

Compared to individual work, group work:

  • may be slower at each SF stage (more time for the contract, more time for the preferred future, etc., depending on the group size and facilitator’s approach to working with groups),
  • has a group dynamic going, which can affect the group work (i.e. some participants are more extravert than others, more willing to engage, etc.),
  • there is a risk to lose individual participants to keep the group running,
  • brings huge rewards and pleasure for the worker, as after building the contract (common group agreement and individual hopes), the group does most of the work itself, while the worker steps back, becomes the facilitator the process and holds the space for them.
*Group activity

Below is an example of the whole Solution Focused (SF) group process description. These exercises were developed through lots of failures and some successes working with diverse groups. It is very rare to have an opportunity to run the whole SF process, mainly because of lack of time. If so, you might want to choose what suits a certain group and group aim. Groupwork can pretty much take any facilitation methodology you come up with. If you like music, use music. If you like people to move around a lot, use that. The important thing is to be transparent with the group of what you are inviting them to do (the language of “inviting” rather than “getting” them to do something works better) and give very simple and clear instructions. This way it is likely that the group will perceive you as someone who is with them and will give them a chance to express their aspirations and needs, hence taking over the ownership.

  • Contract or building the platform

a) Introductions – when the group members do not know each other (or do not know each other well):

  • find a partner you don’t know (or don’t know well)
    • think of one thing you’re really pleased about (individually)
    • introduce yourself to your partner (name, what you do/where you come from, etc., what went well)
    • turn to another pair and make a four: introduce your partner by transforming what you heard about them into a compliment.

b) building common agreement (contract): from I to we (suitable for groups up to 50 where the common goal of the group is yet unknown):

  • What is my hope for this event (training, group meeting) as myself?
    • What is my hope from this event (how will I know this activity has been useful for me when it is over and I am back home)?
    • What do I need to function well in the group?
    • What do we need to function well in the group?

Each participant writes individually, then in their fours (or fives if the group is larger) discuss what they’ve written and create some “ingredients for the common agreement”. Then pick one person who will share it with the whole group. The facilitator then introduces the common agreement and a “parking lot” for additional rules and suggestions that might not have been addressed or might occur later.

  • Preferred Future

This can be done with the whole group at once, changing partners with each question. The exercise is exploring what the group members came for with their peers. The point is not to tell what they came for (not to disclose their best hopes)but only describe the difference it would make. If working on individual hopes, the facilitator invites the participants to think of something they want to change in their lives (a positive change). If working on group’s hopes, the miracle will change (insert what the group comes up with as a desired outcome, perhaps take it from the common group agreement).

Make a people carrousel (facing each other, each round changing partners) with questions such as:

  • Think of the weirdest question you could ask (invites them to the miracle, creates a lively atmosphere)
    • What in your life is already going well?
    • Imagine a miracle happened and what you came here for (or the purpose of the activity in case there is a very clear purpose to which everyone agrees) is already happening (is the best activity you ever attended). What would be the first sign to you?
    • What would be different for you in your life, if this miracle happened?
    • What gives you the confidence that you have got the potential to reach your desired outcome (in case it is the common outcome -what is already giving you the clues that you will benefit from this activity hugely?)
    • Which skills and resources are you already possessing that might support you on this journey (in case it is the activity itself, which skills and resources of yours will be most valuable in this group to make this activity worthwhile?)
    • Who would you most like to share your successes with when you return home? Why?
    • What will other group members be noticing about you that will tell them you are benefiting from the activity? (optional, only if everybody really wants to be there).
  • Instances of success

An example of tracking instances of success is the exercise called “Hot seats”. You can change the setting based on whether the group is focused on individual or group outcomes. This exercise is only appropriate when there is enough group trust and enough time for everyone to sit on “hot seats”.

The setting:

  • Having someone present a case/plan/idea
  • Having two or three people asking more details around their case/plan/idea
  • Having the audience tracking instances of success, such as observing what in this idea/plan is already going well. When people in other hot seats stop asking questions, the audience provides appreciative feedback to the person presenting their case/idea.
  • Using scales in group work

Can be done for very different purposes, for instance:

  • to check with the group where we are during the activity (10 is you are benefiting perfectly from the activity and 1 is you are not benefiting at all – on a scale mark where you are currently, then explore together how come it is not lower and what would be the signs of a n+1)
    • to get ideas from peers (scaling walk, useful to close the activity)
    • to track footsteps into signs of progress (useful to close the activity)
    • etc.

Closing

a) When the group is mature and coming towards an end:

Stick papers on each other’s backs. Each participant writes things they appreciated about other participants on their back. They mingle among themselves with the aim to write to as many backs they can. At the same time others will write on their own backs and the key is not to pay attention who is writing on your back.

After 10-15 mins or so (depending on the group’s size), come back and sit in a circle. Take the papers off your back and read it. Pick three things that touched you most and write them on a small piece of paper to keep with you forever. Share in a circle (optional).

b) in crisis situations

Have a cubicle and a list of 6 SF questions such as What do we have to get right, how will we know we are moving forward, What is still working well, etc. and offer participants to randomly throw it at each other. This activity rearranges the power relations and returns the ownership of the activity to the group.

c) final closing

Allow the group to organise itself how they would like to close the activity. It can be sharing in the circle, using some symbol cards (i.e. Dixit cards) and hold the space for their comments, questions, curiosity. 

*All of these exercises can be adapted for online groups, using digital tools.

*Group activity

Hope you found this article useful, do give it a go and share it as you wish. And if you would like to sharpen your skills as a group leader and facilitator, Chris Iveson and myself will run another groupwork course at BRIEF in autumn 2022. These courses are incredible and always lead to new innovations, for example this one from last year:

And some other very useful resources for group activities:

SF Activities: Rohrig, P., & Clarke, J. (Eds.). (2008). 57 SF Activities for Facilitators and Consultants: Putting Solutions Focus Into Action. Solutions Books.

Different methodologies: Salto-youth Toolbox for Training: https://www.salto-youth.net/tools/toolbox/ (accessed on Mar 11th 2022).

Wishing you lots of fun with your groups!

Biba

*A group of international group trainers from Prague

Online Solution Focused Tool: NEW LIVES FROM BROKEN DREAMS

Dear reader,

a couple of weeks ago, we ran a training together with Chris Iveson, co-founder of BRIEF but also my first supervisor, colleague, co-trainer and a dear friend. Soon after I completed my own SF training at BRIEF, we started doing work together – Chris came to teach with me on my Solution Focused training for professionals in Slovenia in years 2016 and 2017, we presenter together at international conferences, I was BRIEF’s guest to teach at their Diploma and other courses, until they offered me to run a course on my own in 2019 and for the past two years, Chris and I have been working together more closely as co-trainers, with the mission to bring Solution Focused Approach to countries, territories and disciplines where access to training is limited unaffordable and/or doesn’t exist at all. As such we travelled, even in the year of Covid (virtually) to Pakistan, India, Iran and are having activities lined up to travel to Africa and more of Asia in 2021.

The course we recently ran together was about Solution Focused Groupwork – Solution Focused approach for group facilitators. We got lucky for having a privilege to work with a group of 35 marvellous, skilled and dedicated practitioners, so we were already confident (and also hopeful) that two days together would have high chances to result in outstanding outcomes that neither of us could predict at the time we were planning the course.

And one Saturday before the course, my first Guardian paper arrived to our house. Chris has been tempting and nudging me with getting a subscription for years and I have no idea what made me finally agree at the beginning of April 2021. But I do believe that things happen for a reason and in the first paper read in my bed while having coffee and strawberries proved this once again. I was reminiscing about our upcoming course, when this article came up. And then in a blink of an eye, an illuminating thought came to link the metaphor of Kintsugi to the work we do in therapy, coaching and group work. I took a screenshot and sent it to Chris with a text saying “Let’s use this in our course!” and so it began. Before I could start putting my thoughts in shape, Chris had already given it a go with a group of trainees he was with. The response was promising and we started talking. Exploring. Wondering. Trying. Thinking. Hoping. More wondering. More trying. Until an exercise with thought through, deliberate and carefully selected questions was born. We offered this exercise to our group and gave it a proper go with the invite, that participants mute their microphones, but say their answers out loud in our common online space. The beauty of group work is that the facilitators will never know how a certain activity and invite will land and what the participants are capable to do and achieve together as a group. Our group made the exercise better, it brought us new metaphors and language, so we moved from an exercise of “A Broken Pot” to “New lives from broken dreams”. We explored the metaphor of “gold” and introduced a metaphor of “mosaic” rather than a reconstructed pot. So our group has merits that we went beyond the “Art of Repair” which is often associated with Kintsugi, to the art creating new lives. We are thankful to our group for testing this exercise and giving us feedback, which made us want to record it and make it publicly available so that more people can use it, either for themselves as a self help tool, or as an activity used in their group work or training where participants have gone through an experience where their dreams were broken, their hopes dashed, their future destroyed and somehow they are still here.

You can view and try the exercise here:

New lives from broken dreams: a new SF tool

There will be a written form of this exercise coming up too, to make it really inclusive. Chris and I are looking forward to seeing it be used, replicated, cited, taken on new levels, so let us know what you think and how you use(d) it.

Meanwhile – we will run the groupwork course again. When? When the time is right!

With love,

Biba and Chris

2021 has brought a new course: Solution Focused Groupwork with Chris Iveson and Biba Rebolj

Dear reader,

Happy New Year, may it be called a Year of Hope and may it sprout all the seeds you have been planting over 2020!

If I have learned one new thing since the pandemic started, it has been running virtual groups, virtual teams, facilitating virtual meetings and delivering trainings online. And to be honest, I have been enjoying it massively! All the discoveries and possibilities that online environment offers very early on outweighed the doubts and frustrations for not being able to meet face to face. Below is an example of one such event, where Chris and I together delivered a hugely successful post-conference workshop in India. Literally, sky’s become no limit when it comes to running virtual groups. But as they say, it ain’t easy!

Solution Focused approach can be used in a wide variety of fields and settings, ranging from therapy to management, and working with individuals or with groups. Solution Focused Groupwork, whether as therapy, training, support, coaching, or facilitation, and in classes, meetings and other settings, on-line and face-to-face, offers huge potential and can be a very cost-effective, practical and enjoyable way of working with several people at the same time, whether a few or several dozen. It also requires a somewhat different application of Solution Focused skills to those used in individual work. And here’s what Chris and I have prepared for you for 2021: a two day course in Solution Focused Groupwork, that will be delivered online!

In this course, you will explore with Chris and myself how to apply the Solution Focused approach in a variety of settings, both virtual and ‘real’. Chris and I have worked with groups of children, young people, parents, trauma survivors, women in violent relationships, teams and leadership groups. With this experience, together with your experience and skills, you can expect two days of lively, creative, inspiring and highly practical applications of the principles of Solution Focused Groupwork. You will then want to use the what you have learned with your groups immediately, whether you have been working in group settings for a long time, or are thinking of starting to do so. And even if you are already experienced in using the SF approach in your practice, you will gain lots of new skills and ideas from this course.

During our two days together, we will explore the following topics:

  • Off to a good start: group warm up & group contracting
  • Group spirit & formation: building collaboration, safety, curiosity and respect
  • Using the group as a resource to make change simple: preferred future
  • Group discovery of histories of preferred futures: what is already working
  • Using scales in Groupwork
  • Solution Focused negotiating in/with the group
  • Solution Focused debriefing and reflection in groups
  • Group endings: backpack of ideas for after the group stops meeting
  • Various group formats, size, settings and duration: adapting SF
  • How to plan Groupwork & stay SF in it (when things go left instead of right)

This workshop will prove invaluable in providing a core set of basic principles for conducting any type of group I which you want to maximise the constructive contribution of all group members.

Chris Iveson and BRIEF, the leading training provider of Solution Focused Practice, have been my first teachers of SF when I accidentally bumped into it in 2014. And since, have remained my nr. 1. Over the past years, Chris and I grew closer as colleagues, friends and especially since 2019, co-trainers. Having workshops delivered for larger groups as well as boutique teams (in 2020 we visited Pakistan, India and Iran) we discovered that our training styles and diverse experience uniquely complement each other, so we decided to run this course for you.

Chris Iveson founded BRIEF with his colleagues, Evan George and Harvey Ratner in 1989 and with them has been developing the most minimal and simplified version of this world-wide phenomenon, Solution Focused Practice. He is author and co-author of many books about the approach, including the much-translated Solution Focused Brief Therapy: 100 Key Points and Techniques and Brief Coaching: A Solution Focused Approach. A former teacher, social worker and family therapist and manager Chris brings a wealth of experience to both his practice and teaching. He is also a well-respected presenter around the world.

I’ve been working with groups since 2008. My work varies from running groups in formal settings: university tutors, students with disabilities, academic staff, EU commission, Slovenian government as well as non formal education on international level under Erasmus+ and European Solidarity Corps. I’m experienced in running groups as well as teams of various sizes and durations, some of the topics of which include tolerance, youth entrepreneurship, human rights, peace education, inclusion, conflict resolution, stress management, mental health, solidarity and non-formal education.

This course will be epic. Details to register can be accessed here. Chris and I are looking forward to welcome you on board!

With love and from life,

Biba

Biba and Chris

10 načinov kako izbrati primernega terapevta

Dragi moji slovenski bralci,

V kolikor vam blog zapis o tem kako se izogniti terapiji ni dal dovolj idej in čutite, da vseeno potrebujete pomoč terapevta ali pa vas na splošno zanima kako izbrati primernega terapevta zase oz. za koga, ki mu želite pomagati, potem bo tale blog kot naročen.

V določenih primerih, ko sami ne najdemo poti naprej, je pomoč strokovnjaka lahko zelo koristna, saj nam prihrani veliko časa, ki bi ga porabili za tavanje po slepih ulicah. Prav tako nam lahko pomaga premakniti zgolj kamenček ali pa celo goro, ki nam odpre popolnoma nova obzorja. Če ste torej poskusili že prav vse, da bi se terapiji izognili, vendar neuspešno, potem morda lahko poskusite skupaj s strokovnjakom, ki pa ga morate seveda najprej poiskati in modro izbrati. To pa je vse prej kot lahka naloga. Zato lahko morda pride prav par idej o tem kako izbrati tistega pravega, s katerim bosta ustvarjala in iskala za vas pozitivne spremembe.

Če ste iz kakršnega koli razloga izbrali napačnega terapevta, to ni nujno terminalna napaka. Dve očitni znamenji, ki vam nesporno kažeta, da ste izbrali napačnega terapevta, sta:

  • Če se po srečanju počutite slabše kot pred srečanjem: v tem primeru zaupajte sebi in se k terapevtu ne vrnite, saj je to podobno kot da bi ponovno poklicali na pomoč vodovodarja, ki vam je namesto, da bi vam popravil cev ki pušča, povzročil poplavo.
  • Če po treh srečanjih niste zaznali nobenega napredka pri sebi in če se vam zdi, da terapija za vas ne deluje (ne glede na to, kaj vam pravi terapevt), potem najdite drugega terapevta ali pa poskusite dalje sami.

Pa vseeno, preden se odločite, da “odpustite” svojega terapevta, ga morate najprej seveda najti. Tukaj je par namigov, ki vam lahko pomagajo pri odločitvi, ali ste našli pravega: 

  1. Vprašajte ga/jo o njihovem odnosu do bolečine. V kolikor vam rečejo, da brez bolečine napredek in rast nista možna (ali kot radi rečejo Angleži ‘no gain without pain’, odklonite sodelovanje. V resničnem svetu vemo, da bolečina kaže, da gre nekaj narobe. Zakaj bi torej terapevtski proces, ki naj bi nam pomagal, moral biti muka in trpljenje?
  2. Vprašajte jo/ga o njihovem odnosu do čustev. Ustvarjanje ali obujanje negativnih občutkov in čustev je ena od najlažjih stvari, ki jih terapevt lahko vzbudi. Tipičen primer za to je, kadar klient deli svojo težavo ali bolečo izkušnjo in terapevt nato vpraša: “Kako si se počutila ob tem?” Še vprašanje ali dve v tej smeri in zelo verjetno boste jokali kot dež, pa ne od veselja. Solze niso pogoj za uspešnost terapije in v kolikor vaš terapevt meni, da so njen sestavni del, ga oz. jo vprašajte kako vam bodo pomagali, da boste še pred koncem srečanja prišli ven iz negativnih občutij do stanja, ki bo za vas bolj ugodno in vas ne bodo pustili sredi vaših negativnih čustev.
  3. Izogibajte se terapevtom, ki trdijo, da vedo kaj je narobe z vami. Ne vedo. To sklepajo zgolj na podlagi (nepreverljivih) teorij. V kolikor bi resnično razumeli kako ljudje funkcioniramo, bi imeli zgolj par teorij o tem. Tako pa v stroki trenutno kroži par sto različnih teorij o tem kako ljudje delujemo, sodelujemo, se razvijamo, itd. Vendar so, kot začeto v prejšnjem zapisu, teorije zgolj metafore. Po eni strani, povedano precej neelegantno, smo ljudje kot Pavlovi psi: nekdo pozvoni in mi se odzovemo z naučenimi vzgibi, karkoli že to je. Po drugi strani, precej bolj sofisticirano, imamo Freudovo zapuščino, ki na ljudi gleda skozi mnogo različnih plasti in stopenj zavesti. Ne glede na to koliko teorij poznamo in kako dobro jih poznamo, ob koncu dneva pridemo do ugotovitve, da pravzaprav razumevanja o tem kako delujemo, čustvujemo, razmišljamo, enostavno nimamo. Posledično tudi nimamo ukrepov kako in s čim se lahko “popravimo” (kar odpira vprašanje ali bi morali karkoli “popravljati”, a pustimo to za zdaj za kakšno drugo priložnost). V najboljšem primeru lahko ugibamo in upamo, da bo poskus obrodil sadove, nove uvide, ideje o tem kaj lahko storimo drugače in spremenimo svojo situacijo na bolje. Teorija, ki ji ob tem sledimo, nam lahko pomaga (ali pa ovira) pri iskanju perspektive o tem kako naj gledamo na situacijo in iz katerega zornega kota naj se je lotimo. Zato izberite terapevta, ki se tega zaveda in ki ne zamenjuje teorije z realnostjo.
  4. Prav tako se izogibajte terapevtom, ki trdijo da lahko ugotovijo, kaj je narobe z vami. Takšno sodelovanje lahko vodi v to, da boste ob koncu staknili nekaj, česar predhodno niste imeli, najsibo diagnoza ali etiketa. Saj veste, vsi, ki smo kdaj brali kaj o različnih psiholoških boleznih in njihovih znakih, smo ob koncu branja o sebi sumili ali celo bili prepričani, da imamo tudi sami te znake in simptome. V mojem najstništvu sem strastno trenirala klasični balet. V moji plesni karieri so bili meseci ali celo leta, ko ni bilo dneva, da me ne bi bolela vsaj ena mišica. Nekega dne sem morala zaradi manjše poškodbe k zdravnici, ki je ravno takrat zaključevala specializacijo iz psihoanalize. Šlo je za ponavljajočo poškodbo in zdravniki niso znali najti konkretnega vzroka. Zato je bil njen zaključek, da sem te vrste človek, ki enostavno potrebuje fizično bolečino, da lahko dobro funkcionira v življenju. In da si jo ustvarjam sama. Čeprav sem se tej “diagnozi” upirala z vsem, kar sem imela na voljo in se k tej zdravnici nisem nikoli več vrnila, je njena opazka pustila pomemben in precej strupen odtis v meni, saj je zasadila dvom da morda pa je res nekaj “ornk” narobe z mano. To pa je vodilo v občutek nesigurnosti in odpiralo vprašanje ali nemara potrebujem dodatno, “poglobljeno”, strokovno pomoč. Tega občutka sem se otresla šele takrat, ko sem se preselila v drugo mesto in po naključju obiskala drugega zdravnika, ki je hitro ugotovil vzrok mojih fizičnih bolečin ter ga tudi učinkovito odpravil, brez stranskih učinkov. Zatorej v kolikor izberete terapevta, ki vam bo povedal kaj je narobe z vami, izberite takega, čigar razmišljanje je podobno vašemu. S tem se obvarujete tveganja, da nase navlečete toksično diagnozo, ki je morda sploh nimate.
  5. Vašega terapevta vprašajte kako dolgo meni, da bo trajalo vajino sodelovanje in ob tem bodite pozorni na gotovost, s katero vam bodo ponudili odgovor. Terapevti pogosto na vprašanje o tem koliko srečanj in kako dolgo bo trajala celotna terapija, odgovorijo z določenim časovnim in teoretičnim okvirjem. Terapevti psihoanalitiki bodo morda rekli vsaj dvakrat tedensko in minimalno eno leto, terapevti kognitivno-vedenjske smeri bodo morda predlagali 25 srečanj. Različni časovni okvirji so odvisni od tega kaj priporočajo različne teorije in raziskovalne ugotovitve. Kot take so seveda lahko vse kaj drugega od resničnega življenja in daleč od vaše situacije. Težko je reči kaj je najprimerneje, nam pa raziskave kažejo, da se večina terapij zaključi v prej kot desetih srečanjih (uspešno ali neuspešno) ne glede na to, kaj priporočajo terapevti. Terapevt, ki ob vajinem začetku ne ve, koliko srečanj bo potrebnih in kako dolgo bo trajalo vajino sodelovanje, je v tem smislu lahko veliko bolj fleksibilen in si bo bolj prizadeval, da bo vajino sodelovanje trajalo čim manj časa z za vas čim bolj ugodnim izidom.
  6. V kolikor želite povečati možnosti, da vaša terapija traja čim manj časa in vam pomaga, da čim prej nadaljujete s svojim življenjem sami, izberite terapevta, ki misli, da trajanje in razsežnost problema ne vplivata na dolžino terapije. Spremembe se ne zgodijo tako predvidljivo. V kolikor se z določenim problemom spopadamo že več let, to nikakor ne pomeni, da bo tudi terapija morala biti dolgotrajna. Nekateri ljudje bodo za doseg željene spremembe potrebovali dlje časa, drugi pa jo bodo dosegli čez noč. Večina nas je verjetno nekje vmes.
  7. V kolikor vam vaš potencialni terapevt reče, da si bo prizadeval za to, da se bo med vama ustvaril globok in pomemben odnos, razmislite še enkrat ali je to dobra izbira za vas. Globoki odnosi so najboljši s prijatelji in družino, ne s strokovnjaki. Na BBC 4 je bila pred časom predvajan intervju s psihoterapevtom znane londonske klinike, v kateri je terapevt ponosno povedal, da so za nekatere izmed njihovih klientov odnosi z njihovimi terapevti najpomembnejši odnosi, ki jih bodo klienti kadar koli imeli. Naloga terapevta je seveda zagotovo v tem, da pomaga klientom najti pot naprej v njihovem življenju. Nikakor pa ni terapevtova naloga da postanejo del njihovih življenj.
  8. Vašega potencialnega terapevta vprašajte ali verjame, da so nekateri ljudje preveč ranjeni, prizadeti ali bolni, da bi jim terapija lahko pomagala. V kolikor vam ne odgovorijo z “NE” v par sekundah, se takoj obrnite in odkorakajte skozi vrata. Prepričanje, da nekateri ljudje niso primerni za terapijo je pogubno prepričanje in žal precej priljubljen pogled, ki ljudi spreminja v mehanske objekte, ki jih lahko poškodujemo ali popravimo. Takšen pogled zanika našo človečnost, ustvarjalnost in sposobnost preživeti tudi najhujše življenjske preizkušnje. Ljudje niso poškodovani, šli so skozi izkušnje, ki poškodujejo. Včasih so te izkušnje tako boleče in tako močno vplivajo na to kdo in kaj smo (ter kdo mislimo, da smo), da se nanje odzovemo na zelo neobičajne načine. Morda celo na načine, ki so nevarni nam ali ljudem okoli nas. Vendar se lahko na te izkušnje odzovemo tudi drugače in naloga terapevta je, da nam pomaga najti druge načine. Takšne, ki nam omogočijo, da boleče življenjske izkušnje ne blokirajo naše prihodnosti in hkrati ne vznemirjajo naše preteklosti.
  9. Bodite pozorni na terapevte, ki vas bodo spodbujali, da se znebite prtljage iz vaše preteklosti. Med to prtljago so lahko tudi dragoceni družinski zakladi. Le zakaj bi se je sicer oklepali tako intenzivno in toliko časa. Seveda bo med prtljago iz preteklosti tudi veliko zastarele maščobe in v kolikor se osredotočamo zgolj na te madeže, bomo morda sčasoma videli zgolj to. Poiščite si terapevta, ki vam bo pomagal pospraviti po podstrešju in ki bo znal v razbitem steklu videti dragulje ter v starem luknjastem plašču vintage kos, vreden, da se uvrsti med modne klasike.
  10. In za zaključno misel, izberite nekoga, ki vam je všeč kot človek. Tudi če vajino delo ne obrodi sadov, vam lahko sodelovanje s to osebo ostane v prijetnem spominu.

Sama žal nisem našla zase primernega terapevta ko sem ga potrebovala. Bila sem premlada in premalo samozavestna, da bi sploh pomislila, da morda problem ni v meni. Želela bi si, da bi mi nekdo takrat pokazal ta članek. Če bo ta zapis dosegel samo eno osebo in ji na kakršen koli način pomagal, je moj današnji obstoj na tem planetu smiseln. Bodite dobro in prijeten vikend!

Biba

FullSizeRender

Fotografija iz Sheffield Millenium Gallery – kadar sta združena ljubezen in usposobljenost, lahko pričakujete vrhunski izdelek. V našem primeru storitev 🙂

Terapija pod drobnogledom

Dragi moji bralci,

Tole je članek, za katerega sem pred petnajstimi leti obupano hrepenela, da ga bo kdo napisal. Ker ga ni, ga bom napisala pač jaz. Članek ne odraža mnenja stroke, temveč zgolj in edino moje lastno. Vem pa, da se bo v njem marsikdo našel. Tako v strinjanju, kot v nestrinjanju. Za razliko od mojih angleških člankov, je ta namenjen moji državici in mojim slovenskim bralcem. Ker mi je mar.

Terapevtom danes na trgu ni težko, saj povpraševanje in klientela raste hitreje, kot kdajkoli.

Terapevti, zlasti tisti z osnovno izobrazbo iz psihologije, pogosto trdijo da vedo kako deluje naš um, kako ustvarjamo in negujemo naša razmerja ter medsebojne odnose, zakaj se vedemo kot se, ipd. Posledično vedo tudi, kako lahko rešimo težave na teh področjih če le-te nastanejo. Resnično življenje nam vsak dan znova kaže, da je to nesmisel, pa vendar se v terapiji radi zatekamo k raznoraznim teorijam, ki nam razlagajo človeško mišljenje, vedenje, čutenje ter ponujajo rešitve za nastale težave in motnje na teh področjih.

Ob začetkih moje svetovalne kariere, ko sem se seznanjala z različnimi teorijami in bila deležna mnogih usposabljanj, sem verjela, da večina naših duševnih (in tudi marsikaterih fizičnih) težav izvira iz nerešenih stisk ali travm iz preteklosti. Verjela sem tudi, da otroci katerih starši se ločujejo, često razvijejo raznorazne vedenjske težave zato, da bi obdržali očeta in mater v zakonski zvezi. Verjeli ali ne, ta prepričanja sem prelila tudi na moje kliente, ki so jih posvojili in označili kot logične, razumljive in smiselne. Vendar pa sem kasneje odkrila, da so vse velike psihološke teorije (Freudova in Jungova psihoanaliza, narativna teorija, kognitivno vedenjska teorija, sistemska teorija, ipd.) zgolj in samo bolj ali manj posrečene metafore – različni načini kako spretno uporabiti besede za to, da bi upodobili, ubesedili in razložili nekaj, česar se najverjetneje ne da razložiti. Strinjam se, da so teorije kot metafore ali prispodobe lahko zelo ustvarjalne in navdihujoče, saj odpirajo mnoge razprave in omogočajo soočenje različnih pogledov. Toda kadar te teorije jemljemo kot “splošne resnice”, takrat postanejo oklepi, v katerih se klienti prej ali slej počutijo slabo, saj ima vsaka teorija nujno v sebi večjo ali manjšo vrzel. Seveda obstajajo primeri, kadar je obisk pri terapevtu povsem razumen in smiseln: veliko bolje je poiskati pomoč pri terapevtu kot pa npr. ločitev, dolgotrajna huda depresija, samomorilno vedenje ali ubijajoč odnos s staršem, otrokom ali kom drugim. Vendar je pri izbiri terapevta treba biti previden, da le-ta ni slepo zavezan svoji teoriji. To lahko ugotovite po tem ali bo vaš potencialni terapevt že vnaprej vedel koliko časa bosta potrebovala, da bodo srečanja učinkovita ali pa tega ne bo znal vnaprej napovedati, bo pa vsekakor upal, da bo to manj kot deset srečanj.

Nikakor ni moj namen spuščati se v konflikt z vzemimo za primer anonimnimi alkoholiki, zlasti ne, ker so mnogi moji klienti, ki se skušajo odvaditi odvisnosti od alkohola pri njih našli boljše zatočišče in bolj uporabno pomoč kot pri marsikaterih profesionalnih terapevtih. Vendar pa se ne morem strinjati z njihovo priljubljeno tezo, da »zato ker alkoholik nisi postal/-a čez noč ne moreš pričakovati, da boš prenehal/-a piti čez noč«, saj je ta teza tako daleč od resnice, kot je Nova Zelandija od Slovenije. Z zgornjo tezo, da se sprememba ne more zgoditi hitro, se strinja tudi veliko terapevtov. In tukaj imam težavo: kako lahko vedo, kaj bo posameznik ali posameznica naredila jutri oziroma česa ne bo? Kako lahko vedo koliko je za nekoga nekaj težko ali enostavno? Nekateri ljudje spremembe naredijo čez noč. Drugi pač ne. Večina nas je nekje vmes. Kar se mi zdi pri tej zadevi bistveno je to, da terapevti ne morejo (in ne smejo!) misliti, da vedo. Česar pa se morajo zavedati in upoštevati je dejstvo, da se bo večina terapij končala v manj kot desetih srečanjih ne glede na to kaj terapevt misli, da bi se moralo zgoditi in kdaj. V času, odkar v Londonu delam klinično in so med mojimi klienti tudi takšni, ki so diagnosticirani s hudimi psihičnimi boleznimi in takšni, ki so označeni kot ‘brezupni primeri’, se mi je opazovanje, da večina ljudi doseže željeni napredek v manj kot desetih srečanjih, potrdilo. Podobno opažam tudi pri mojih mentorjih in supervizorjih, le da je njihov uspeh s klienti še očitnejši. Skratka: kadar zaupamo klientom in ne sledimo svojim lastnim teorijam, se bo večina efektivnega dela in napredka zgodila do nekje desetega srečanja. Po tem času se napredek ustavi in izgublja svojo vrednost. S tem ne trdim, da so dolgotrajne terapije brez vrednosti. Mnogi klienti bodo povedali, da jim je dolgotrajna terapija zelo pomagala, vendar se moramo zavedati, da je teh klientov znotraj vseh klientov relativno malo. Veliko jih je, ki so v postopkih dolgotrajnih terapij popolnoma brez potrebe in brez učinka. Kar je sramotno za profesijo in ponižujoče do klientov.

In sedaj moje zlobno dejanje, saj bom vrgla kamen v sveti gral in ga verjetno zbila s prestola. Pa mi je prav malo mar. Dotaknila se bom nečesa, čemur pravimo terapevtski odnos. Kdo potrebuje terapevtski odnos? Na BBC sem zasledila zanimivo oddajo, v kateri je terapevtka neposredno v kamero ponosno povedala, da je za nekatere od njenih klientov odnos z njo najpomembnejši odnos, ki ga bodo kdaj imeli v življenju. Kaj je to drugega od milo rečeno – kraje? Živimo zato, da imamo najrazličnejše odnose – da ljubimo, smo ljubljeni, imamo prijatelje, se spreminjamo skozi odnose, se skregamo, ponovno pobotamo, gremo dalje, itd. V kolikor nimamo odnosov, postanemo hudo osamljeni, nesrečni, celo samomorilni (saj poznate eno najhujših kazni, ki se ji reče samica?). V teh situacijah je vsekakor dobrodošla pomoč terapevta, vendar mora biti ta pomoč v skladu s kontekstom klientovega življenja, nikakor pa ne prevlada nad njihovim življenjem. Kakšna je vrednost odnosa, ki se konča takrat, kadar nam zmanjka denarja za terapijo? Da, včasih se zgodijo stvari in besede med klientom in terapevtom, ki nas vežejo tudi kasneje v življenju, včasih tudi takrat, ko bi bilo bolje, da se razidemo. Včasih terapevti postanemo najpomembnejši ljudje v posameznikovem življenju. In takrat se moramo opravičiti, saj smo z našo (preveliko) prezenco napoti nekomu, ki bi nas lahko zamenjal in zato ne bi bil plačan.

Bolj kot prizadevati si za ‘dober terapevtski odnos’ bi si po mojem mnenju terapevti morali prizadevati za to, da v klientovem življenju pustijo čim manjše sledi. Oziroma sploh nobenih sledi. Skušali naj bi imeti tako minimalen vpliv, da se jih klienti kasneje sploh ne bi več spomnili. Da pa bi to lahko dosegli, morajo terapevti veliko bolj kot svojim teorijam in celo sebi, zaupati klientu. Zavedati se morajo tudi, da ne glede na to kako uspešna je bila terapija in ne glede na to kako z lahkoto klienti nadaljujejo s svojim življenjem, so to še vedno njihova lastna življenja. Klienti lahko jutri naredijo zgolj to, za kar imajo potencial že danes. Terapevti pri svojem delu nikakor ne ustvarjajo ničesar novega, prav tako nimajo čarobne paličice, niti ne zdravijo. Svojim klientom preprosto pomagajo videti njihov lastni potencial in stvari, ki jih le-ti že imajo in jih lahko že uporabijo. Da to drži ve vsak od nas iz naših lastnih izkušenj. Nasveti drugih delujejo samo takrat, kadar se lahko usedejo na nekaj, kar je že v nas. Da, v življenju se zataknemo. Da, o tem razmišljamo, to analiziramo (včasih celo preveč). Nato preizkusimo raznorazne stvari, nekatere delujejo, druge ne. Mislimo, da nikoli ne bomo našli rešitve. Tako ponovno premislimo in poskusimo nekaj drugega, dokler ne najdemo nečesa, kar deluje. In glej – premaknemo se dalje! In kadar se obrnemo nazaj ter reflektiramo prehojeno pot, takrat pogosto odkrijemo, da smo se sekirali za brezveze ter da smo imeli rešitev takorekoč na dlani. Le gledali smo v napačno smer. Večino teh sprememb dosežemo brez velikega pompa, brez velike osebnostne transformacije, brez spreminjanja svojega sebstva, karkoli ta konstrukt že pomeni. Ostajamo isti »mi« pred spremembo in po spremembi, večina nas ne doživi neke velike osebne preobrazbe, niti je ni treba. Jaz sem nehala kaditi v enem dnevu po desetih letih kajenja. Zaenkrat nisem začela ponovno, niti ne čutim potrebe. Ozdravila sem se smrtne diagnoze. In za nobeno od teh dveh stvari ne morem reči, da je bila potrebna korenita sprememba identitete ali proces neke hude transformacije.

Dobra terapija je tako preprosto in zgolj pogovor, ki nam pomaga, da pogledamo na stvari iz drugega zornega kota ali da pogledamo za vogal, za katerega se nam je zdelo, da ni vredno pogledati ali smo preutrujeni, da bi pogledali sami. Dober terapevt vam bo pustil, da slišite svoj lastni glas. Spraševal vas bo vprašanja, ki se jih še niste vprašali zato da se boste lahko slišali odgovoriti stvari, ki jih še niste izrekli. Te stvari so potencialno lahko tiste, ki vam bodo odprla nova vrata, za katere ste morda pozabili, da obstajajo, morda niste vedeli, da obstajajo. Kadar se to zgodi vemo, da terapija deluje. Dober terapevtski odnos torej pomeni pomoč terapevta, da nam pomaga imeti dober odnos s sabo. Karkoli dober pomeni v naši lastni definiciji.

Zato danes pišem manifest o tem, kako se izogniti terapiji. Kadar se vam zdi, da potrebujete pomoč terapevta je zlato pravilo, da poskusite vse, kar je v vaši moči, da se tej pomoči izognete. Prvič zato, ker ne glede na to kar ste slišali, terapevti nimajo odgovorov na vaša vprašanja. V najboljšem primeru vam bodo pomagali najti odgovore sami – to je tudi njihova naloga. V večini primerov rešitve za naše situacije najdemo sami oziroma skupaj z našimi prijatelji in pomembnimi drugimi. Samo znati moramo pogledati na prave konce. Tukaj jih je zbranih nekaj:

  • Ne zamenjujte življenja in problemov. Življenje je eno sranje za drugim. Problemi so isto sranje vedno znova. Življenje nam prinese, kar nam prinese in to je to. Jebiga, nekateri imajo srečo, drugi je nimamo. Nekateri so se rodili v funkcionalne družine, s talenti, drugi se nismo. Jebiga. Kako se bomo soočali z temi izzivi je tisto, kar šteje. Dobili smo karte, kako bomo z njimi igrali, je v naših rokah. Torej od tega kako se soočamo in odzivamo na življenje je odvisno koliko problemov bomo imeli (in rešitev). Prepogosto svetovalci in terapevti zamenjujejo življenje za probleme. Samo poglejte koliko ljudi je dnevno napotenih k strokovnjakom, kadar se jim zgodi še posebej stresen življenjski dogodek! Vsakega od nas lahko jutri povozi avto. No, vsakega, ki gre ven iz svojega stanovanja in v določenem času prečka cesto. Vsakemu lahko teoretično jutri pade klavir na glavo. Lahko se znajdemo v enem od terorističnih ali drugih napadov. Na to se bomo odzvali zelo različno, od »tole je pa zanimiva zgodba za vnuke« do »biti zunaj je nevarno, bolje da ostanem doma in nikoli več ne grem ven«. Avto, klavir ali napad sami po sebi nikoli niso problem. So življenje. In žal sranje. To, da zaradi tega nikoli več ne bomo zapustili varnega zavetja doma, pa je problem! Zato si dajte čas, kadar vam življenje postreže s sranjem, preden se samodiagnosticirate in odločite, da ste razvili problematičen vzorec okoli tega. V takšni situaciji boste bolj kot karkoli drugega potrebovali predvsem ramo nekoga, na kateri se boste lahko odkrito in glasno zjokali. Te pa navadno pridejo brezplačno.
  • Kadar razmišljamo o terapiji, smo ponavadi že tako globoko v našem problemu, da le-ta zakriva večino našega horizonta in jemlje večji del našega časa. To nam ovira proces odkrivanja rešitev. Najenostavnejša strategija, ki je lahko uporabna v tej situaciji je preprosta, a ne enostavna: vsak dan porabite nekaj časa za razmišljanje o stvareh, ki so vsaj približno pozitivne v vašem življenju. To NI »THINK POSITIVE« MANTRA, temveč je zgolj ohranjanje pogleda (in prostora) na stvari, ki so že v vašem življenju in za katere bi radi, da bi bile v njem še naprej, tudi takrat, ko vašega problema ne bo več. To vam bo pomagalo narediti več prostora v vaši glavi za potencialne rešitve, saj se ne boste toliko ukvarjali z vašim problemom. Morda boste tako lahko pogledali preko vašega problema in videli kaj, česar do sedaj niste.
  • Predstavljajte si, da se jutri zjutraj zbudite in da je vaš problem čez noč izginil. Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo opazili, ko bi se zjutraj zbudili, še preden vstanete? In kaj še? V kolikor je prvo znamenje, ki bi vam povedalo, da vašega problema ni več ta, da boste vstali bolj sveži in spočiti, si skušajte predstavljati kako bi to zgledalo, če bi se gledali na video posnetku. Kakšno razliko bi to pomenilo glede na to kako ste vstali danes? Kakšno razliko bi to pomenilo za vaše celotno jutro, če bi vstali bolj sveži in spočiti? Kadar se potopimo globoko v naš problem in mu pustimo, da zagreni nas in vse okoli nas, je presenetljivo kako hitro in zlahka pozabimo kakšna oseba smo običajno. Pozabimo, da smo morda oseba, ki je včasih z veseljem vstajala in se je veselila dneva pred sabo. Namesto tega se pričnemo samodefinirati ne le da imamo problem, temveč da smo postali problem, s čimer zelo slabo vplivamo na potencial, ki ga imamo. Spominjanje našega potenciala na način, da si predstavljamo kako bi zgledalo naše jutro in naš dan brez problema nam pogosto pomaga, da (ponovno) vidimo morda že pozabljene aspekte naših življenj, kjer nas morda čakajo rešitve.
  • Izredno močna nadgradnja tega spominjanja v prihodnosti, ki se je učijo tudi udeleženci naših strokovnih usposabljanj, je predstavljanje boljše prihodnosti skozi oči naših pomembnih drugih. Kaj bi opazil vaš partner, cimer, otrok, mačka, papagaj da je drugače na vas na to jutro, ko se zbudite brez problema v življenje, ki ga želite? Kakšen učinek bi nanje imelo videti vas v takšnem stanju? Pogled skozi perspektive drugih nam lahko ponudi bogat vpogled v znanje, ki ga imamo o samemu sebi. Bolj kot se zavedamo svojih virov moči, bolj jih lahko začnemo (ponovno) uporabljati, zlasti v časih, ko se nam zdi, da nimamo nikakršnih virov in sposobnosti.
  • Zavedajte se, da nihče ni popoln. To velja tudi za načine, kako živimo svoje probleme. Začetnika k rešitvam usmerjene terapije Steve de Shazer in Insoo Kim Berg sta bila prva, ki sta odkrila pomembnost naših pomanjkljivosti pri reševanju problemov. Ne glede na to kakšen problem imamo, vedno bodo obstajala obdobja, ko našega problema ne uspemo »delati popolno«, tj. vedno bodo obstajala obdobja izjem, ko se nam problem ne pojavlja oziroma se nam pojavlja manj pogosto. Tipičen primer za to je lahko oseba, odvisna od alkohola, ki iz nekega razloga na dan ko ima intervju za službo, ne pije. Ali pa oseba, diagnosticirana z agorafobijo, ki gre vsak dan iskat otroke v šolo, preprosto zato ker ni nikogar drugega, ki bi to lahko naredil. In ker je to pač »treba narediti«. Ta primer, ko oseba gre iz hiše, ne šteje, ravno tako kot v očeh osebe, odvisne od alkohola ti drobni redki dnevi, ko dobi povabilo na intervju »ne štejejo«. Pa vendar oba primera pričata o izjemni odločenosti premagati strah in odvisnost. Poskusite poiskati tudi najmanjše izjeme (morda vam bo pri tem lahko v pomoč kdo, ki vas zelo dobro pozna) in skušajte ugotoviti kaj takrat počnete drugače. V vsaki izmed teh izjem leži seme, iz katerih lahko vzklije rešitev za vaš problem.
  • Včasih same sebe težko vidimo, zlasti kadar skušamo poiskati svoje dobre strani in vire moči. Takrat se skušajte spomniti vašega prijatelja ali prijateljice, ki vas zelo dobro pozna ter katere/ga presoji zaupate. Razmislite kaj bi ta oseba znala povedati o vas. Zakaj vas jemlje kot vredno ali vrednega prijateljstva? Zakaj so z veseljem vaši prijatelji? V kolikor vam uspe, da se za nekaj časa pretvarjate, da nase gledate skozi oči tega prijatelja/prijateljice, toliko bolje. Lahko pa to osebo vprašate neposredno: zakaj si moja prijateljica, kaj vidiš v meni, zaradi česar si z veseljem moj prijatelj? Zato imamo prijatelje, da nam pomagajo videti naše najboljše izvedbe sebe. Bolj kot smo v stiku s svojimi najboljšimi verzijami, bolj smo odprti za priložnosti.
  • Vrnimo se k naši domišljiji. Tokrat si ne predstavljajte, da je vaš problem čez noč izginil, temveč si predstavljajte, da se jutri zbudite in se počutite kot riba v vodi, tj. v vaši najboljši koži – v dan, ko ste vaša absolutno najboljša verzija. Kaj bi opazili na takšno jutro, do najmanjših podrobnosti kot so denimo kako bi si pripravili zajtrk? Kaj bi opazila vaša družina, prijatelji, hišni ljubljenčki? Sodelavci? Celo sovražniki in tujci na cesti? Predstavljajte si različne kontekste in ljudi, s katerimi ste navadno v stiku ter skušajte nanizati čim več podrobnosti. Tudi to lahko zelo pomaga, da pridete v stik s svojimi lastnimi resursi in notranjimi viri moči, ki vam bodo pomagali odkriti potencialne rešitve.
  • Poskusite z lestvicami. Tale lestvica vam bo pomagala orisati malce drugačno perspektivo na vaš problem. Predstavljajte si lestvico od 0-10, kjer 10 pomeni življenje, ko vaš problem docela izgine in 0 pomeni najslabše kar je kdaj bilo, kje na lestvici ste trenutno? Kje bi želeli biti, da bi lahko rekli, da je »dovolj dobro«? Nato naštejte vse možne stvari, ki se jih lahko spomnite, ki so vam pomagale do vaše X – številke, kjer ste trenutno: torej kako to, da ste na X in ne nižje. Nato se vprašajte katera bodo znamenja, ki vam bodo povedala, da ste se začeli pomikati na lestvici navzgor. Obstaja velika verjetnost, da boste precej presenečeni nad razdaljo, ki ste jo že prepotovali in razdaljo, ki jo želite doseči, da bi se počutili ok. Prav tako boste verjetno presenečeni nad vsemi stvarmi, ki že obstajajo in vam pomagajo, da ste na X in ne nižje. Te stvari vam morda lahko pomagajo pri vaši nadaljnji poti proti željeni destinaciji.
  • Lahko si zastavite tudi bolj splošno lestvico, npr. 0-10 kjer 10 pomeni, da z vašim življenjem (delom, razmerjem, ipd.) ne bi mogli biti bolj zadovoljni in 0 pomeni nasprotno. Ponovno se vprašajte kje ste trenutno in nato kako to, da ste na X in ne nižje. To vam bo pomagalo videti stvari, ki v vašem življenju že delujejo in četudi vas to ne bo pripeljalo do rešitve, vam bo omogočilo dobre temelje za iskanje. Problemi ne postanejo nepremagljivi sami po sebi, temveč zato, ker izgubimo upanje, da jih bomo lahko rešili.
  • Kot zadnjo rešilno bilko, pokličite terapevta in se zmenite za srečanje. Nato se spomnite vseh obiskov pri vaših zdravnikih, zobarjih, svetovalcih, ipd. in časa, odkar ste se zmenili za obisk pa do dejanskega obiska. Verjetno imate izkušnje, da se je v tem času vaša situacija že močno izboljšala. In to ni naključje. Prvi korak k iskanju rešitve je že ta, da razmišljate o strokovni pomoči. In to je pogosto dovolj, da se proces razrešitve situacije začne. Steve de Shazer in Insoo Kim Berg sta odkrila, da se zadeve razrešijo same po sebi v približno sedemdesetih odstotkih primerov njunih klientov v času, ko so se naročili na srečanje pa do časa, ko so na srečanje dejansko prišli. Tudi pri svojem delu opažam, da veliko klientov pride na eno samo srečanje. Veliko se jih že tekom enega samega srečanja zave, da so svoj problem že začeli reševati sami. Morda bo tako tudi pri vas (vendar prej preverite pri terapevtu, da ne računa odpovednih stroškov!)

Toliko za danes. V enem od naslednjih člankov se bom razpisala še o tem kako izbrati pravega terapevta. Hvala za branje in – na življenje!

Biba (akreditirana psihoterapevtka iz k rešitvam usmerjene terapije pri UKASFP v Združenem Kraljesvtu)

IMG_8937 2