Terapija pod drobnogledom

Dragi moji bralci,

Tole je članek, za katerega sem pred petnajstimi leti obupano hrepenela, da ga bo kdo napisal. Ker ga ni, ga bom napisala pač jaz. Članek ne odraža mnenja stroke, temveč zgolj in edino moje lastno. Vem pa, da se bo v njem marsikdo našel. Tako v strinjanju, kot v nestrinjanju. Za razliko od mojih angleških člankov, je ta namenjen moji državici in mojim slovenskim bralcem. Ker mi je mar.

Terapevtom danes na trgu ni težko, saj povpraševanje in klientela raste hitreje, kot kdajkoli.

Terapevti, zlasti tisti z osnovno izobrazbo iz psihologije, pogosto trdijo da vedo kako deluje naš um, kako ustvarjamo in negujemo naša razmerja ter medsebojne odnose, zakaj se vedemo kot se, ipd. Posledično vedo tudi, kako lahko rešimo težave na teh področjih če le-te nastanejo. Resnično življenje nam vsak dan znova kaže, da je to nesmisel, pa vendar se v terapiji radi zatekamo k raznoraznim teorijam, ki nam razlagajo človeško mišljenje, vedenje, čutenje ter ponujajo rešitve za nastale težave in motnje na teh področjih.

Ob začetkih moje svetovalne kariere, ko sem se seznanjala z različnimi teorijami in bila deležna mnogih usposabljanj, sem verjela, da večina naših duševnih (in tudi marsikaterih fizičnih) težav izvira iz nerešenih stisk ali travm iz preteklosti. Verjela sem tudi, da otroci katerih starši se ločujejo, često razvijejo raznorazne vedenjske težave zato, da bi obdržali očeta in mater v zakonski zvezi. Verjeli ali ne, ta prepričanja sem prelila tudi na moje kliente, ki so jih posvojili in označili kot logične, razumljive in smiselne. Vendar pa sem kasneje odkrila, da so vse velike psihološke teorije (Freudova in Jungova psihoanaliza, narativna teorija, kognitivno vedenjska teorija, sistemska teorija, ipd.) zgolj in samo bolj ali manj posrečene metafore – različni načini kako spretno uporabiti besede za to, da bi upodobili, ubesedili in razložili nekaj, česar se najverjetneje ne da razložiti. Strinjam se, da so teorije kot metafore ali prispodobe lahko zelo ustvarjalne in navdihujoče, saj odpirajo mnoge razprave in omogočajo soočenje različnih pogledov. Toda kadar te teorije jemljemo kot “splošne resnice”, takrat postanejo oklepi, v katerih se klienti prej ali slej počutijo slabo, saj ima vsaka teorija nujno v sebi večjo ali manjšo vrzel. Seveda obstajajo primeri, kadar je obisk pri terapevtu povsem razumen in smiseln: veliko bolje je poiskati pomoč pri terapevtu kot pa npr. ločitev, dolgotrajna huda depresija, samomorilno vedenje ali ubijajoč odnos s staršem, otrokom ali kom drugim. Vendar je pri izbiri terapevta treba biti previden, da le-ta ni slepo zavezan svoji teoriji. To lahko ugotovite po tem ali bo vaš potencialni terapevt že vnaprej vedel koliko časa bosta potrebovala, da bodo srečanja učinkovita ali pa tega ne bo znal vnaprej napovedati, bo pa vsekakor upal, da bo to manj kot deset srečanj.

Nikakor ni moj namen spuščati se v konflikt z vzemimo za primer anonimnimi alkoholiki, zlasti ne, ker so mnogi moji klienti, ki se skušajo odvaditi odvisnosti od alkohola pri njih našli boljše zatočišče in bolj uporabno pomoč kot pri marsikaterih profesionalnih terapevtih. Vendar pa se ne morem strinjati z njihovo priljubljeno tezo, da »zato ker alkoholik nisi postal/-a čez noč ne moreš pričakovati, da boš prenehal/-a piti čez noč«, saj je ta teza tako daleč od resnice, kot je Nova Zelandija od Slovenije. Z zgornjo tezo, da se sprememba ne more zgoditi hitro, se strinja tudi veliko terapevtov. In tukaj imam težavo: kako lahko vedo, kaj bo posameznik ali posameznica naredila jutri oziroma česa ne bo? Kako lahko vedo koliko je za nekoga nekaj težko ali enostavno? Nekateri ljudje spremembe naredijo čez noč. Drugi pač ne. Večina nas je nekje vmes. Kar se mi zdi pri tej zadevi bistveno je to, da terapevti ne morejo (in ne smejo!) misliti, da vedo. Česar pa se morajo zavedati in upoštevati je dejstvo, da se bo večina terapij končala v manj kot desetih srečanjih ne glede na to kaj terapevt misli, da bi se moralo zgoditi in kdaj. V času, odkar v Londonu delam klinično in so med mojimi klienti tudi takšni, ki so diagnosticirani s hudimi psihičnimi boleznimi in takšni, ki so označeni kot ‘brezupni primeri’, se mi je opazovanje, da večina ljudi doseže željeni napredek v manj kot desetih srečanjih, potrdilo. Podobno opažam tudi pri mojih mentorjih in supervizorjih, le da je njihov uspeh s klienti še očitnejši. Skratka: kadar zaupamo klientom in ne sledimo svojim lastnim teorijam, se bo večina efektivnega dela in napredka zgodila do nekje desetega srečanja. Po tem času se napredek ustavi in izgublja svojo vrednost. S tem ne trdim, da so dolgotrajne terapije brez vrednosti. Mnogi klienti bodo povedali, da jim je dolgotrajna terapija zelo pomagala, vendar se moramo zavedati, da je teh klientov znotraj vseh klientov relativno malo. Veliko jih je, ki so v postopkih dolgotrajnih terapij popolnoma brez potrebe in brez učinka. Kar je sramotno za profesijo in ponižujoče do klientov.

In sedaj moje zlobno dejanje, saj bom vrgla kamen v sveti gral in ga verjetno zbila s prestola. Pa mi je prav malo mar. Dotaknila se bom nečesa, čemur pravimo terapevtski odnos. Kdo potrebuje terapevtski odnos? Na BBC sem zasledila zanimivo oddajo, v kateri je terapevtka neposredno v kamero ponosno povedala, da je za nekatere od njenih klientov odnos z njo najpomembnejši odnos, ki ga bodo kdaj imeli v življenju. Kaj je to drugega od milo rečeno – kraje? Živimo zato, da imamo najrazličnejše odnose – da ljubimo, smo ljubljeni, imamo prijatelje, se spreminjamo skozi odnose, se skregamo, ponovno pobotamo, gremo dalje, itd. V kolikor nimamo odnosov, postanemo hudo osamljeni, nesrečni, celo samomorilni (saj poznate eno najhujših kazni, ki se ji reče samica?). V teh situacijah je vsekakor dobrodošla pomoč terapevta, vendar mora biti ta pomoč v skladu s kontekstom klientovega življenja, nikakor pa ne prevlada nad njihovim življenjem. Kakšna je vrednost odnosa, ki se konča takrat, kadar nam zmanjka denarja za terapijo? Da, včasih se zgodijo stvari in besede med klientom in terapevtom, ki nas vežejo tudi kasneje v življenju, včasih tudi takrat, ko bi bilo bolje, da se razidemo. Včasih terapevti postanemo najpomembnejši ljudje v posameznikovem življenju. In takrat se moramo opravičiti, saj smo z našo (preveliko) prezenco napoti nekomu, ki bi nas lahko zamenjal in zato ne bi bil plačan.

Bolj kot prizadevati si za ‘dober terapevtski odnos’ bi si po mojem mnenju terapevti morali prizadevati za to, da v klientovem življenju pustijo čim manjše sledi. Oziroma sploh nobenih sledi. Skušali naj bi imeti tako minimalen vpliv, da se jih klienti kasneje sploh ne bi več spomnili. Da pa bi to lahko dosegli, morajo terapevti veliko bolj kot svojim teorijam in celo sebi, zaupati klientu. Zavedati se morajo tudi, da ne glede na to kako uspešna je bila terapija in ne glede na to kako z lahkoto klienti nadaljujejo s svojim življenjem, so to še vedno njihova lastna življenja. Klienti lahko jutri naredijo zgolj to, za kar imajo potencial že danes. Terapevti pri svojem delu nikakor ne ustvarjajo ničesar novega, prav tako nimajo čarobne paličice, niti ne zdravijo. Svojim klientom preprosto pomagajo videti njihov lastni potencial in stvari, ki jih le-ti že imajo in jih lahko že uporabijo. Da to drži ve vsak od nas iz naših lastnih izkušenj. Nasveti drugih delujejo samo takrat, kadar se lahko usedejo na nekaj, kar je že v nas. Da, v življenju se zataknemo. Da, o tem razmišljamo, to analiziramo (včasih celo preveč). Nato preizkusimo raznorazne stvari, nekatere delujejo, druge ne. Mislimo, da nikoli ne bomo našli rešitve. Tako ponovno premislimo in poskusimo nekaj drugega, dokler ne najdemo nečesa, kar deluje. In glej – premaknemo se dalje! In kadar se obrnemo nazaj ter reflektiramo prehojeno pot, takrat pogosto odkrijemo, da smo se sekirali za brezveze ter da smo imeli rešitev takorekoč na dlani. Le gledali smo v napačno smer. Večino teh sprememb dosežemo brez velikega pompa, brez velike osebnostne transformacije, brez spreminjanja svojega sebstva, karkoli ta konstrukt že pomeni. Ostajamo isti »mi« pred spremembo in po spremembi, večina nas ne doživi neke velike osebne preobrazbe, niti je ni treba. Jaz sem nehala kaditi v enem dnevu po desetih letih kajenja. Zaenkrat nisem začela ponovno, niti ne čutim potrebe. Ozdravila sem se smrtne diagnoze. In za nobeno od teh dveh stvari ne morem reči, da je bila potrebna korenita sprememba identitete ali proces neke hude transformacije.

Dobra terapija je tako preprosto in zgolj pogovor, ki nam pomaga, da pogledamo na stvari iz drugega zornega kota ali da pogledamo za vogal, za katerega se nam je zdelo, da ni vredno pogledati ali smo preutrujeni, da bi pogledali sami. Dober terapevt vam bo pustil, da slišite svoj lastni glas. Spraševal vas bo vprašanja, ki se jih še niste vprašali zato da se boste lahko slišali odgovoriti stvari, ki jih še niste izrekli. Te stvari so potencialno lahko tiste, ki vam bodo odprla nova vrata, za katere ste morda pozabili, da obstajajo, morda niste vedeli, da obstajajo. Kadar se to zgodi vemo, da terapija deluje. Dober terapevtski odnos torej pomeni pomoč terapevta, da nam pomaga imeti dober odnos s sabo. Karkoli dober pomeni v naši lastni definiciji.

Zato danes pišem manifest o tem, kako se izogniti terapiji. Kadar se vam zdi, da potrebujete pomoč terapevta je zlato pravilo, da poskusite vse, kar je v vaši moči, da se tej pomoči izognete. Prvič zato, ker ne glede na to kar ste slišali, terapevti nimajo odgovorov na vaša vprašanja. V najboljšem primeru vam bodo pomagali najti odgovore sami – to je tudi njihova naloga. V večini primerov rešitve za naše situacije najdemo sami oziroma skupaj z našimi prijatelji in pomembnimi drugimi. Samo znati moramo pogledati na prave konce. Tukaj jih je zbranih nekaj:

  • Ne zamenjujte življenja in problemov. Življenje je eno sranje za drugim. Problemi so isto sranje vedno znova. Življenje nam prinese, kar nam prinese in to je to. Jebiga, nekateri imajo srečo, drugi je nimamo. Nekateri so se rodili v funkcionalne družine, s talenti, drugi se nismo. Jebiga. Kako se bomo soočali z temi izzivi je tisto, kar šteje. Dobili smo karte, kako bomo z njimi igrali, je v naših rokah. Torej od tega kako se soočamo in odzivamo na življenje je odvisno koliko problemov bomo imeli (in rešitev). Prepogosto svetovalci in terapevti zamenjujejo življenje za probleme. Samo poglejte koliko ljudi je dnevno napotenih k strokovnjakom, kadar se jim zgodi še posebej stresen življenjski dogodek! Vsakega od nas lahko jutri povozi avto. No, vsakega, ki gre ven iz svojega stanovanja in v določenem času prečka cesto. Vsakemu lahko teoretično jutri pade klavir na glavo. Lahko se znajdemo v enem od terorističnih ali drugih napadov. Na to se bomo odzvali zelo različno, od »tole je pa zanimiva zgodba za vnuke« do »biti zunaj je nevarno, bolje da ostanem doma in nikoli več ne grem ven«. Avto, klavir ali napad sami po sebi nikoli niso problem. So življenje. In žal sranje. To, da zaradi tega nikoli več ne bomo zapustili varnega zavetja doma, pa je problem! Zato si dajte čas, kadar vam življenje postreže s sranjem, preden se samodiagnosticirate in odločite, da ste razvili problematičen vzorec okoli tega. V takšni situaciji boste bolj kot karkoli drugega potrebovali predvsem ramo nekoga, na kateri se boste lahko odkrito in glasno zjokali. Te pa navadno pridejo brezplačno.
  • Kadar razmišljamo o terapiji, smo ponavadi že tako globoko v našem problemu, da le-ta zakriva večino našega horizonta in jemlje večji del našega časa. To nam ovira proces odkrivanja rešitev. Najenostavnejša strategija, ki je lahko uporabna v tej situaciji je preprosta, a ne enostavna: vsak dan porabite nekaj časa za razmišljanje o stvareh, ki so vsaj približno pozitivne v vašem življenju. To NI »THINK POSITIVE« MANTRA, temveč je zgolj ohranjanje pogleda (in prostora) na stvari, ki so že v vašem življenju in za katere bi radi, da bi bile v njem še naprej, tudi takrat, ko vašega problema ne bo več. To vam bo pomagalo narediti več prostora v vaši glavi za potencialne rešitve, saj se ne boste toliko ukvarjali z vašim problemom. Morda boste tako lahko pogledali preko vašega problema in videli kaj, česar do sedaj niste.
  • Predstavljajte si, da se jutri zjutraj zbudite in da je vaš problem čez noč izginil. Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo opazili, ko bi se zjutraj zbudili, še preden vstanete? In kaj še? V kolikor je prvo znamenje, ki bi vam povedalo, da vašega problema ni več ta, da boste vstali bolj sveži in spočiti, si skušajte predstavljati kako bi to zgledalo, če bi se gledali na video posnetku. Kakšno razliko bi to pomenilo glede na to kako ste vstali danes? Kakšno razliko bi to pomenilo za vaše celotno jutro, če bi vstali bolj sveži in spočiti? Kadar se potopimo globoko v naš problem in mu pustimo, da zagreni nas in vse okoli nas, je presenetljivo kako hitro in zlahka pozabimo kakšna oseba smo običajno. Pozabimo, da smo morda oseba, ki je včasih z veseljem vstajala in se je veselila dneva pred sabo. Namesto tega se pričnemo samodefinirati ne le da imamo problem, temveč da smo postali problem, s čimer zelo slabo vplivamo na potencial, ki ga imamo. Spominjanje našega potenciala na način, da si predstavljamo kako bi zgledalo naše jutro in naš dan brez problema nam pogosto pomaga, da (ponovno) vidimo morda že pozabljene aspekte naših življenj, kjer nas morda čakajo rešitve.
  • Izredno močna nadgradnja tega spominjanja v prihodnosti, ki se je učijo tudi udeleženci naših strokovnih usposabljanj, je predstavljanje boljše prihodnosti skozi oči naših pomembnih drugih. Kaj bi opazil vaš partner, cimer, otrok, mačka, papagaj da je drugače na vas na to jutro, ko se zbudite brez problema v življenje, ki ga želite? Kakšen učinek bi nanje imelo videti vas v takšnem stanju? Pogled skozi perspektive drugih nam lahko ponudi bogat vpogled v znanje, ki ga imamo o samemu sebi. Bolj kot se zavedamo svojih virov moči, bolj jih lahko začnemo (ponovno) uporabljati, zlasti v časih, ko se nam zdi, da nimamo nikakršnih virov in sposobnosti.
  • Zavedajte se, da nihče ni popoln. To velja tudi za načine, kako živimo svoje probleme. Začetnika k rešitvam usmerjene terapije Steve de Shazer in Insoo Kim Berg sta bila prva, ki sta odkrila pomembnost naših pomanjkljivosti pri reševanju problemov. Ne glede na to kakšen problem imamo, vedno bodo obstajala obdobja, ko našega problema ne uspemo »delati popolno«, tj. vedno bodo obstajala obdobja izjem, ko se nam problem ne pojavlja oziroma se nam pojavlja manj pogosto. Tipičen primer za to je lahko oseba, odvisna od alkohola, ki iz nekega razloga na dan ko ima intervju za službo, ne pije. Ali pa oseba, diagnosticirana z agorafobijo, ki gre vsak dan iskat otroke v šolo, preprosto zato ker ni nikogar drugega, ki bi to lahko naredil. In ker je to pač »treba narediti«. Ta primer, ko oseba gre iz hiše, ne šteje, ravno tako kot v očeh osebe, odvisne od alkohola ti drobni redki dnevi, ko dobi povabilo na intervju »ne štejejo«. Pa vendar oba primera pričata o izjemni odločenosti premagati strah in odvisnost. Poskusite poiskati tudi najmanjše izjeme (morda vam bo pri tem lahko v pomoč kdo, ki vas zelo dobro pozna) in skušajte ugotoviti kaj takrat počnete drugače. V vsaki izmed teh izjem leži seme, iz katerih lahko vzklije rešitev za vaš problem.
  • Včasih same sebe težko vidimo, zlasti kadar skušamo poiskati svoje dobre strani in vire moči. Takrat se skušajte spomniti vašega prijatelja ali prijateljice, ki vas zelo dobro pozna ter katere/ga presoji zaupate. Razmislite kaj bi ta oseba znala povedati o vas. Zakaj vas jemlje kot vredno ali vrednega prijateljstva? Zakaj so z veseljem vaši prijatelji? V kolikor vam uspe, da se za nekaj časa pretvarjate, da nase gledate skozi oči tega prijatelja/prijateljice, toliko bolje. Lahko pa to osebo vprašate neposredno: zakaj si moja prijateljica, kaj vidiš v meni, zaradi česar si z veseljem moj prijatelj? Zato imamo prijatelje, da nam pomagajo videti naše najboljše izvedbe sebe. Bolj kot smo v stiku s svojimi najboljšimi verzijami, bolj smo odprti za priložnosti.
  • Vrnimo se k naši domišljiji. Tokrat si ne predstavljajte, da je vaš problem čez noč izginil, temveč si predstavljajte, da se jutri zbudite in se počutite kot riba v vodi, tj. v vaši najboljši koži – v dan, ko ste vaša absolutno najboljša verzija. Kaj bi opazili na takšno jutro, do najmanjših podrobnosti kot so denimo kako bi si pripravili zajtrk? Kaj bi opazila vaša družina, prijatelji, hišni ljubljenčki? Sodelavci? Celo sovražniki in tujci na cesti? Predstavljajte si različne kontekste in ljudi, s katerimi ste navadno v stiku ter skušajte nanizati čim več podrobnosti. Tudi to lahko zelo pomaga, da pridete v stik s svojimi lastnimi resursi in notranjimi viri moči, ki vam bodo pomagali odkriti potencialne rešitve.
  • Poskusite z lestvicami. Tale lestvica vam bo pomagala orisati malce drugačno perspektivo na vaš problem. Predstavljajte si lestvico od 0-10, kjer 10 pomeni življenje, ko vaš problem docela izgine in 0 pomeni najslabše kar je kdaj bilo, kje na lestvici ste trenutno? Kje bi želeli biti, da bi lahko rekli, da je »dovolj dobro«? Nato naštejte vse možne stvari, ki se jih lahko spomnite, ki so vam pomagale do vaše X – številke, kjer ste trenutno: torej kako to, da ste na X in ne nižje. Nato se vprašajte katera bodo znamenja, ki vam bodo povedala, da ste se začeli pomikati na lestvici navzgor. Obstaja velika verjetnost, da boste precej presenečeni nad razdaljo, ki ste jo že prepotovali in razdaljo, ki jo želite doseči, da bi se počutili ok. Prav tako boste verjetno presenečeni nad vsemi stvarmi, ki že obstajajo in vam pomagajo, da ste na X in ne nižje. Te stvari vam morda lahko pomagajo pri vaši nadaljnji poti proti željeni destinaciji.
  • Lahko si zastavite tudi bolj splošno lestvico, npr. 0-10 kjer 10 pomeni, da z vašim življenjem (delom, razmerjem, ipd.) ne bi mogli biti bolj zadovoljni in 0 pomeni nasprotno. Ponovno se vprašajte kje ste trenutno in nato kako to, da ste na X in ne nižje. To vam bo pomagalo videti stvari, ki v vašem življenju že delujejo in četudi vas to ne bo pripeljalo do rešitve, vam bo omogočilo dobre temelje za iskanje. Problemi ne postanejo nepremagljivi sami po sebi, temveč zato, ker izgubimo upanje, da jih bomo lahko rešili.
  • Kot zadnjo rešilno bilko, pokličite terapevta in se zmenite za srečanje. Nato se spomnite vseh obiskov pri vaših zdravnikih, zobarjih, svetovalcih, ipd. in časa, odkar ste se zmenili za obisk pa do dejanskega obiska. Verjetno imate izkušnje, da se je v tem času vaša situacija že močno izboljšala. In to ni naključje. Prvi korak k iskanju rešitve je že ta, da razmišljate o strokovni pomoči. In to je pogosto dovolj, da se proces razrešitve situacije začne. Steve de Shazer in Insoo Kim Berg sta odkrila, da se zadeve razrešijo same po sebi v približno sedemdesetih odstotkih primerov njunih klientov v času, ko so se naročili na srečanje pa do časa, ko so na srečanje dejansko prišli. Tudi pri svojem delu opažam, da veliko klientov pride na eno samo srečanje. Veliko se jih že tekom enega samega srečanja zave, da so svoj problem že začeli reševati sami. Morda bo tako tudi pri vas (vendar prej preverite pri terapevtu, da ne računa odpovednih stroškov!)

Toliko za danes. V enem od naslednjih člankov se bom razpisala še o tem kako izbrati pravega terapevta. Hvala za branje in – na življenje!

Biba (akreditirana psihoterapevtka iz k rešitvam usmerjene terapije pri UKASFP v Združenem Kraljesvtu)

IMG_8937 2

The Power of Rejection – a special guest post

Dear reader,

today we have a special post – a guest post from Naomi. She has indeed written a masterpiece for you and this is her first blog.

I have never met Naomi face to face. Our paths crossed as our common friend John Wheeler introduced us one to another, saying we might be a valuable contact to each other. He was absolutely right. We met on Skype more than a year ago, neither of us knew what to expect from the conversation and a few minutes into our Skype we both knew this was a beginning of a relationship that is beyond professional one.

Professionally, Naomi is a Solution Focused Trainer and Practitioner with 20 years of experience in a variety of specialist areas including substance misuse, young people, offending, homelessness and employability. She is passionate about supporting people to notice their unique strengths and how to practically apply these to maximise success in their chosen objectives. She is motivated by equality, fairness and understanding the social organisation of different cultures, including approaches to life, laughter, survival and routine.

Personally, she is such a delight to be talking to, as she is so kind, curious, energetic and bursting in talent. I am honoured that she wrote a blog for you and am more than happy to be able to offer you an excellent read on a topic that we are all very familiar with – rejection. So sit back, relax and enjoy reading!

The Power of Rejection

If you think you are someone who has never been rejected you are either a sociopath, totally unself aware or living so safely you have never taken a risk on anyone or anything. This means you are limiting the amount of joy you can experience in a significant number of spheres of your unexplored life. It is of course natural to want to avoid rejection. Rejection is uncomfortable, anxiety provoking and frequently leads to an excessive amount of self criticism, and in it’s most extreme form, self-hate. What happens when we are rejected by others, either in a work or relationship context, is all too often we then reject ourselves. When we reject ourselves, we are pretty much temporarily doomed: A release of the stress hormone cortisol usually occurs which either makes us inert and paralysed, or overflowing with negative energy heading one hundred miles an hour towards self destruction, commonly in the form of over eating, over drinking, over thinking or over angering.

So. There is all that. Or, there is another way. A way we can use rejection to be one of the greatest gifts the world has handed to us, because when interpreted and used wisely rejection can be powerful. Initially it’s sting is so painful we feel a complete loss of control. However when this initial sting passes, with a solution focused mind, rejection can provide incredible clarity about what is important, how to focus on what we can control and what we have got and who and what accepts us. It can bring into sharp view the people around us that are strong and grounded enough to vote for us even when others don’t or when we struggle to ourselves. It can provide valuable information about the fact that actually the person or situation we were in was unbalanced and therefore not right for us in some way. It can give clues to us about the need for a new perspective or to do something different. It forces acceptance because we are powerless to do anything else, and when you truly practice acceptance, calm follows, and then this strange sense of strength and resolve arrives and suddenly, in coping, an inner peace. Intuitively you find yourself starting to feel able to refocus on what really matters and let go of what doesn’t. You realise in fact that life post-rejection is actually happier and more fulfilling than life pre-rejection, because you no longer have anything to be scared of and everything to try.

And here in lies a beautiful irony … I have avoided blogging for over two years because of an absolute terror of being rejected. Every time I became drawn towards posting thoughts, feelings and perceptions online, I rapidly recalled back again, making statements in my mind like ‘don’t be silly, you’re not intelligent enough to blog, what if people don’t like it, you could ruin your reputation’, and even saying these sentences out loud is making me feel nervous, yet I am going to keep writing and in about half an hour I am going to press send. Why? Because someone whom I respect invited me to do this, Biba, who in her invitation showed her faith in me, which in itself stimulated this burst of certainty that I have in fact got relevant perspectives to share and made me realise I don’t need everyone to approve, I just need some people to approve and most importantly,

I, must approve.

So in writing this I challenge all of us to put the principles above into practice. My best hope in articulating these ideas is that they serve as a reminder to us all about perceived rejection, when we feel raw and exposed and frightened, to ask ourselves ‘How can I use what has happened to propel me forwards to a more desired future?’, ‘What and who is accepting me that shows me where my energy should be channelled?’, ‘What can I achieve if I try not to let this idea of rejection take over and instead use it as a catalyst for positive change?’. ‘If I am as wise as I possibly can be, what might I do tomorrow that would show me I was taking a wise step?’

And the wisdom that comes from interpreting rejection usefully is also becoming aware of our limits so that we can make informed decisions about when to take the risks that might lead to perceived rejection and when to stand back. Beware of the frequent ‘rejectors’ of this world, people quick to criticise others, they are projecting their own unhappy and unsettled mind. Your ultimate power is not to mind what they say and instead seek their strengths. Zoom in on values, gratitude, enjoyment of what is, concepts that no external reaction can touch.

The reason being that when our unique appraisal of ourselves and others is positive and when we deeply, truly attune our minds to become compassionate, our ability to perform highly, significantly increases. Finally I must add that simultaneously seeing and feeling the discomfort of rejection aswell as using it to increase your personal power, is also essential. It inspires us to work harder, be more determined, our own definition of better. But only when we invite it in through courageous acts, taking risks, and regardless of outcomes, forcing ourselves to notice the opportunities not the limitations.

Naomi

IMG_3512.JPG.jpeg

People don’t want to be taught, people want to be inspired!

Dear reader,

our first chapter of Slovenian Professional Solution Focused Training is behind us. Two amazing days full of joy, newly discovered passion and constructing new knowledge together.

In solution focused conversations, one of the important skills is to stay on the surface and not try to read between the lines. Because there might be nothing there actually. This is harder to do than to say, but hey, talking about solution focus is very different to doing solution focus.

People are tempted to give advice and teach others how they are supposed to live their lives. We like to offer our suggestions and share our wisdom. And what we like even more is to pressupose what’s happening in another person’s mind. And then analyze, discuss and conclude on their behalf. And be content with our so called “expertise” a tap on the shoulder and thinking “well done”, I did such a great job and helped that person immensely.

Did you?

From my experience, I hate it when people try to give me an advice I didn’t ask for (and they do it daily). I get goose bumps when people begin to explain to me what’s happening with me and why I’m feeling or thinking in a certain way. I get allergic when somebody discusses another one’s behaviour with a third person and nodding their heads as if they were true experts. Just because I don’t say anything doesn’t mean I want you to say something instead of me on my behalf. My husband told me he used to be with somebody who always interpreted for him what he was thinking, why he was or wasn’t doing something and how he should change. So what he did or what he didn’t do, why and how this was wrong. He said it was a nightmare (who wouldn’t?). However occasionally I notice I’m no better though 🙂

Staying on the surface means that you let the other person be the expert of their lives. It was never meant to be your position. We talk way too much and we think others ask for our opinion. In most cases they don’t really. There are so many people who talk about themselves all the time and think others appreciate it. They are most probably bored or annoyed. The world isn’t spinning around you and it’s not about you all the time, when you’re talking to another person.

My experience is that people don’t like to be taught. One of the worst things you could say to another person is: “I told you so” or “I knew this was gonna happen” (now let me fix you …). It’s such a pity to close the space by forcing and pushing people with your opinion and values. A pity because you don’t let the other’s resources come to the surface. So you don’t learn anything new, but merely repeat what you already know. And this is not how new knowledge is created.

These blogs I write are far away from lessons. I hope my readers perceive it more as invitations to think about their own behaviour and practice. I can only offer what I’ve learned. But I can’t teach others, because I don’t know how to teach them and also don’t want to teach them. They know how they like to be addressed, so it’s more of a self service and not a compulsory menu.

People don’t like to be taught. But we do like to get inspired by stories, by invitations to co-create, to connect, to listen to each other. To let others come to our personal space and to step into theirs. To be genuinely interested in what the other person has to say and to build on their previous wisdom. This is how ideas are born, this is how meaningful conversations happen. It takes two to have a conversation in pairs. Two listeners and two talkers. Two way conversation can’t be done if there’s only one talking and taking. Especially if he or she dares to speak in another person’s name. This is disrespectful and rude. No wonder people don’t behave the way you want them to. You’re not the one to tell them what to do. And you’re not the one to translate and interpret their thoughts. Because they know better. In fact, they are the only ones who know anything.

Told you Solution Focus was easy to learn and hard to do 🙂

Happy conversations!

Biba

07D_3346.JPG

First generation of Slovenian Solution Focused People!

What’s in it for me? (what to expect in a SF session?)

This is said to be one of the most important sentences for an individual when engaging someone in collaboration, a dialogue or a new relationship (either personal or professional). Although I do not completely agree with this, as I still believe that some things just do not have selfish or self-centred aims, it looks like a suitable starting point for this post. So dear reader,

If you are interested in Brief Therapy or Coaching with me, here’s what to expect in a Solution Focused session.

I believe, you have a good reason to come. You want some kind of a change. However you don’t have to know it in detail, a wish or a thought will do. Many people don’t know exactly what or why, they just know or sense they want to see some changes or something different. As mentioned in previous posts, any kind of issues or challenges might be addressed within this approach. So whatever is on your mind that you want to discuss, change, resolve, observe, think about or share, you are welcome. What we will do is that we will think through it in a solution focused way, us both being on the same site. Although I’m about to be a future licensed therapist, I’m not acting as an expert, but rather as a facilitator even though I have knowledge and expertise. This means that our relationship is based upon not-knowing. I don’t know what the best is for you so I will not tell you what you could or should do. You and only you are the expert of your life.

There are two simple rules in our conversation: I’m 100 percent responsible for asking questions that produce useful answers. And you take 100 percent credit for each useful answer. It is that simple to understand, however not so easy to perform (this is why I’m in the learning process, because if this were to be easy, no one would have to learn and practise it!).

Prior to the session you already might notice some differences. This is often the case, as a therapeutic or coaching process already starts when considering booking a session. We might talk about this. Prior to the session you might be interested in issues concerning privacy and other professional settings. I’m committed to EBTA Code of ethics (http://blog.ebta.nu/the-solution-focused-modell) and am subject to supervision in order to constantly improve myself as a therapist trainee. Therefore I’ll ask you for your permission to record the session for my supervisors. You may decline, of course. However my supervisors are not interested in content, but in my work (what my focus was on and what kind of questions I used, hence what I could do better and what I did well).

Usually the session lasts approximately one hour. About the following sessions, I rely on you to know when to stop meeting. As it is brief therapy, it is not meant to be a long term process, but I can’t tell at the moment the average number of sessions, because I don’t have enough sessions behind me to gather a proper sample from which reliable conclusions would be possible.

The effects may be immediate or shortly after the session. You’ll see it for yourself. At the end of a session I might give you some appreciative feedback about what I’ve noticed during the session. There will be no advice or goals, therefore you cannot “fail” or disappoint anyone (not yourself nor me, as there is no “homework”). I trust you will find your way and I’ll help you discover it.

How does that sound?

sunset

This photo was taken somewhere above France, as I was flying home from Barcelona conference and had first thought about this post.