Dragi moji bralci,

Tole je članek, za katerega sem pred petnajstimi leti obupano hrepenela, da ga bo kdo napisal. Ker ga ni, ga bom napisala pač jaz. Članek ne odraža mnenja stroke, temveč zgolj in edino moje lastno. Vem pa, da se bo v njem marsikdo našel. Tako v strinjanju, kot v nestrinjanju. Za razliko od mojih angleških člankov, je ta namenjen moji državici in mojim slovenskim bralcem. Ker mi je mar.

Terapevtom danes na trgu ni težko, saj povpraševanje in klientela raste hitreje, kot kdajkoli.

Terapevti, zlasti tisti z osnovno izobrazbo iz psihologije, pogosto trdijo da vedo kako deluje naš um, kako ustvarjamo in negujemo naša razmerja ter medsebojne odnose, zakaj se vedemo kot se, ipd. Posledično vedo tudi, kako lahko rešimo težave na teh področjih če le-te nastanejo. Resnično življenje nam vsak dan znova kaže, da je to nesmisel, pa vendar se v terapiji radi zatekamo k raznoraznim teorijam, ki nam razlagajo človeško mišljenje, vedenje, čutenje ter ponujajo rešitve za nastale težave in motnje na teh področjih.

Ob začetkih moje svetovalne kariere, ko sem se seznanjala z različnimi teorijami in bila deležna mnogih usposabljanj, sem verjela, da večina naših duševnih (in tudi marsikaterih fizičnih) težav izvira iz nerešenih stisk ali travm iz preteklosti. Verjela sem tudi, da otroci katerih starši se ločujejo, često razvijejo raznorazne vedenjske težave zato, da bi obdržali očeta in mater v zakonski zvezi. Verjeli ali ne, ta prepričanja sem prelila tudi na moje kliente, ki so jih posvojili in označili kot logične, razumljive in smiselne. Vendar pa sem kasneje odkrila, da so vse velike psihološke teorije (Freudova in Jungova psihoanaliza, narativna teorija, kognitivno vedenjska teorija, sistemska teorija, ipd.) zgolj in samo bolj ali manj posrečene metafore – različni načini kako spretno uporabiti besede za to, da bi upodobili, ubesedili in razložili nekaj, česar se najverjetneje ne da razložiti. Strinjam se, da so teorije kot metafore ali prispodobe lahko zelo ustvarjalne in navdihujoče, saj odpirajo mnoge razprave in omogočajo soočenje različnih pogledov. Toda kadar te teorije jemljemo kot “splošne resnice”, takrat postanejo oklepi, v katerih se klienti prej ali slej počutijo slabo, saj ima vsaka teorija nujno v sebi večjo ali manjšo vrzel. Seveda obstajajo primeri, kadar je obisk pri terapevtu povsem razumen in smiseln: veliko bolje je poiskati pomoč pri terapevtu kot pa npr. ločitev, dolgotrajna huda depresija, samomorilno vedenje ali ubijajoč odnos s staršem, otrokom ali kom drugim. Vendar je pri izbiri terapevta treba biti previden, da le-ta ni slepo zavezan svoji teoriji. To lahko ugotovite po tem ali bo vaš potencialni terapevt že vnaprej vedel koliko časa bosta potrebovala, da bodo srečanja učinkovita ali pa tega ne bo znal vnaprej napovedati, bo pa vsekakor upal, da bo to manj kot deset srečanj.

Nikakor ni moj namen spuščati se v konflikt z vzemimo za primer anonimnimi alkoholiki, zlasti ne, ker so mnogi moji klienti, ki se skušajo odvaditi odvisnosti od alkohola pri njih našli boljše zatočišče in bolj uporabno pomoč kot pri marsikaterih profesionalnih terapevtih. Vendar pa se ne morem strinjati z njihovo priljubljeno tezo, da »zato ker alkoholik nisi postal/-a čez noč ne moreš pričakovati, da boš prenehal/-a piti čez noč«, saj je ta teza tako daleč od resnice, kot je Nova Zelandija od Slovenije. Z zgornjo tezo, da se sprememba ne more zgoditi hitro, se strinja tudi veliko terapevtov. In tukaj imam težavo: kako lahko vedo, kaj bo posameznik ali posameznica naredila jutri oziroma česa ne bo? Kako lahko vedo koliko je za nekoga nekaj težko ali enostavno? Nekateri ljudje spremembe naredijo čez noč. Drugi pač ne. Večina nas je nekje vmes. Kar se mi zdi pri tej zadevi bistveno je to, da terapevti ne morejo (in ne smejo!) misliti, da vedo. Česar pa se morajo zavedati in upoštevati je dejstvo, da se bo večina terapij končala v manj kot desetih srečanjih ne glede na to kaj terapevt misli, da bi se moralo zgoditi in kdaj. V času, odkar v Londonu delam klinično in so med mojimi klienti tudi takšni, ki so diagnosticirani s hudimi psihičnimi boleznimi in takšni, ki so označeni kot ‘brezupni primeri’, se mi je opazovanje, da večina ljudi doseže željeni napredek v manj kot desetih srečanjih, potrdilo. Podobno opažam tudi pri mojih mentorjih in supervizorjih, le da je njihov uspeh s klienti še očitnejši. Skratka: kadar zaupamo klientom in ne sledimo svojim lastnim teorijam, se bo večina efektivnega dela in napredka zgodila do nekje desetega srečanja. Po tem času se napredek ustavi in izgublja svojo vrednost. S tem ne trdim, da so dolgotrajne terapije brez vrednosti. Mnogi klienti bodo povedali, da jim je dolgotrajna terapija zelo pomagala, vendar se moramo zavedati, da je teh klientov znotraj vseh klientov relativno malo. Veliko jih je, ki so v postopkih dolgotrajnih terapij popolnoma brez potrebe in brez učinka. Kar je sramotno za profesijo in ponižujoče do klientov.

In sedaj moje zlobno dejanje, saj bom vrgla kamen v sveti gral in ga verjetno zbila s prestola. Pa mi je prav malo mar. Dotaknila se bom nečesa, čemur pravimo terapevtski odnos. Kdo potrebuje terapevtski odnos? Na BBC sem zasledila zanimivo oddajo, v kateri je terapevtka neposredno v kamero ponosno povedala, da je za nekatere od njenih klientov odnos z njo najpomembnejši odnos, ki ga bodo kdaj imeli v življenju. Kaj je to drugega od milo rečeno – kraje? Živimo zato, da imamo najrazličnejše odnose – da ljubimo, smo ljubljeni, imamo prijatelje, se spreminjamo skozi odnose, se skregamo, ponovno pobotamo, gremo dalje, itd. V kolikor nimamo odnosov, postanemo hudo osamljeni, nesrečni, celo samomorilni (saj poznate eno najhujših kazni, ki se ji reče samica?). V teh situacijah je vsekakor dobrodošla pomoč terapevta, vendar mora biti ta pomoč v skladu s kontekstom klientovega življenja, nikakor pa ne prevlada nad njihovim življenjem. Kakšna je vrednost odnosa, ki se konča takrat, kadar nam zmanjka denarja za terapijo? Da, včasih se zgodijo stvari in besede med klientom in terapevtom, ki nas vežejo tudi kasneje v življenju, včasih tudi takrat, ko bi bilo bolje, da se razidemo. Včasih terapevti postanemo najpomembnejši ljudje v posameznikovem življenju. In takrat se moramo opravičiti, saj smo z našo (preveliko) prezenco napoti nekomu, ki bi nas lahko zamenjal in zato ne bi bil plačan.

Bolj kot prizadevati si za ‘dober terapevtski odnos’ bi si po mojem mnenju terapevti morali prizadevati za to, da v klientovem življenju pustijo čim manjše sledi. Oziroma sploh nobenih sledi. Skušali naj bi imeti tako minimalen vpliv, da se jih klienti kasneje sploh ne bi več spomnili. Da pa bi to lahko dosegli, morajo terapevti veliko bolj kot svojim teorijam in celo sebi, zaupati klientu. Zavedati se morajo tudi, da ne glede na to kako uspešna je bila terapija in ne glede na to kako z lahkoto klienti nadaljujejo s svojim življenjem, so to še vedno njihova lastna življenja. Klienti lahko jutri naredijo zgolj to, za kar imajo potencial že danes. Terapevti pri svojem delu nikakor ne ustvarjajo ničesar novega, prav tako nimajo čarobne paličice, niti ne zdravijo. Svojim klientom preprosto pomagajo videti njihov lastni potencial in stvari, ki jih le-ti že imajo in jih lahko že uporabijo. Da to drži ve vsak od nas iz naših lastnih izkušenj. Nasveti drugih delujejo samo takrat, kadar se lahko usedejo na nekaj, kar je že v nas. Da, v življenju se zataknemo. Da, o tem razmišljamo, to analiziramo (včasih celo preveč). Nato preizkusimo raznorazne stvari, nekatere delujejo, druge ne. Mislimo, da nikoli ne bomo našli rešitve. Tako ponovno premislimo in poskusimo nekaj drugega, dokler ne najdemo nečesa, kar deluje. In glej – premaknemo se dalje! In kadar se obrnemo nazaj ter reflektiramo prehojeno pot, takrat pogosto odkrijemo, da smo se sekirali za brezveze ter da smo imeli rešitev takorekoč na dlani. Le gledali smo v napačno smer. Večino teh sprememb dosežemo brez velikega pompa, brez velike osebnostne transformacije, brez spreminjanja svojega sebstva, karkoli ta konstrukt že pomeni. Ostajamo isti »mi« pred spremembo in po spremembi, večina nas ne doživi neke velike osebne preobrazbe, niti je ni treba. Jaz sem nehala kaditi v enem dnevu po desetih letih kajenja. Zaenkrat nisem začela ponovno, niti ne čutim potrebe. Ozdravila sem se smrtne diagnoze. In za nobeno od teh dveh stvari ne morem reči, da je bila potrebna korenita sprememba identitete ali proces neke hude transformacije.

Dobra terapija je tako preprosto in zgolj pogovor, ki nam pomaga, da pogledamo na stvari iz drugega zornega kota ali da pogledamo za vogal, za katerega se nam je zdelo, da ni vredno pogledati ali smo preutrujeni, da bi pogledali sami. Dober terapevt vam bo pustil, da slišite svoj lastni glas. Spraševal vas bo vprašanja, ki se jih še niste vprašali zato da se boste lahko slišali odgovoriti stvari, ki jih še niste izrekli. Te stvari so potencialno lahko tiste, ki vam bodo odprla nova vrata, za katere ste morda pozabili, da obstajajo, morda niste vedeli, da obstajajo. Kadar se to zgodi vemo, da terapija deluje. Dober terapevtski odnos torej pomeni pomoč terapevta, da nam pomaga imeti dober odnos s sabo. Karkoli dober pomeni v naši lastni definiciji.

Zato danes pišem manifest o tem, kako se izogniti terapiji. Kadar se vam zdi, da potrebujete pomoč terapevta je zlato pravilo, da poskusite vse, kar je v vaši moči, da se tej pomoči izognete. Prvič zato, ker ne glede na to kar ste slišali, terapevti nimajo odgovorov na vaša vprašanja. V najboljšem primeru vam bodo pomagali najti odgovore sami – to je tudi njihova naloga. V večini primerov rešitve za naše situacije najdemo sami oziroma skupaj z našimi prijatelji in pomembnimi drugimi. Samo znati moramo pogledati na prave konce. Tukaj jih je zbranih nekaj:

• Ne zamenjujte življenja in problemov. Življenje je eno sranje za drugim. Problemi so isto sranje vedno znova. Življenje nam prinese, kar nam prinese in to je to. Jebiga, nekateri imajo srečo, drugi je nimamo. Nekateri so se rodili v funkcionalne družine, s talenti, drugi se nismo. Jebiga. Kako se bomo soočali z temi izzivi je tisto, kar šteje. Dobili smo karte, kako bomo z njimi igrali, je v naših rokah. Torej od tega kako se soočamo in odzivamo na življenje je odvisno koliko problemov bomo imeli (in rešitev). Prepogosto svetovalci in terapevti zamenjujejo življenje za probleme. Samo poglejte koliko ljudi je dnevno napotenih k strokovnjakom, kadar se jim zgodi še posebej stresen življenjski dogodek! Vsakega od nas lahko jutri povozi avto. No, vsakega, ki gre ven iz svojega stanovanja in v določenem času prečka cesto. Vsakemu lahko teoretično jutri pade klavir na glavo. Lahko se znajdemo v enem od terorističnih ali drugih napadov. Na to se bomo odzvali zelo različno, od »tole je pa zanimiva zgodba za vnuke« do »biti zunaj je nevarno, bolje da ostanem doma in nikoli več ne grem ven«. Avto, klavir ali napad sami po sebi nikoli niso problem. So življenje. In žal sranje. To, da zaradi tega nikoli več ne bomo zapustili varnega zavetja doma, pa je problem! Zato si dajte čas, kadar vam življenje postreže s sranjem, preden se samodiagnosticirate in odločite, da ste razvili problematičen vzorec okoli tega. V takšni situaciji boste bolj kot karkoli drugega potrebovali predvsem ramo nekoga, na kateri se boste lahko odkrito in glasno zjokali. Te pa navadno pridejo brezplačno.
• Kadar razmišljamo o terapiji, smo ponavadi že tako globoko v našem problemu, da le-ta zakriva večino našega horizonta in jemlje večji del našega časa. To nam ovira proces odkrivanja rešitev. Najenostavnejša strategija, ki je lahko uporabna v tej situaciji je preprosta, a ne enostavna: vsak dan porabite nekaj časa za razmišljanje o stvareh, ki so vsaj približno pozitivne v vašem življenju. To NI »THINK POSITIVE« MANTRA, temveč je zgolj ohranjanje pogleda (in prostora) na stvari, ki so že v vašem življenju in za katere bi radi, da bi bile v njem še naprej, tudi takrat, ko vašega problema ne bo več. To vam bo pomagalo narediti več prostora v vaši glavi za potencialne rešitve, saj se ne boste toliko ukvarjali z vašim problemom. Morda boste tako lahko pogledali preko vašega problema in videli kaj, česar do sedaj niste.
• Predstavljajte si, da se jutri zjutraj zbudite in da je vaš problem čez noč izginil. Kaj bi bila prva stvar, ki bi jo opazili, ko bi se zjutraj zbudili, še preden vstanete? In kaj še? V kolikor je prvo znamenje, ki bi vam povedalo, da vašega problema ni več ta, da boste vstali bolj sveži in spočiti, si skušajte predstavljati kako bi to zgledalo, če bi se gledali na video posnetku. Kakšno razliko bi to pomenilo glede na to kako ste vstali danes? Kakšno razliko bi to pomenilo za vaše celotno jutro, če bi vstali bolj sveži in spočiti? Kadar se potopimo globoko v naš problem in mu pustimo, da zagreni nas in vse okoli nas, je presenetljivo kako hitro in zlahka pozabimo kakšna oseba smo običajno. Pozabimo, da smo morda oseba, ki je včasih z veseljem vstajala in se je veselila dneva pred sabo. Namesto tega se pričnemo samodefinirati ne le da imamo problem, temveč da smo postali problem, s čimer zelo slabo vplivamo na potencial, ki ga imamo. Spominjanje našega potenciala na način, da si predstavljamo kako bi zgledalo naše jutro in naš dan brez problema nam pogosto pomaga, da (ponovno) vidimo morda že pozabljene aspekte naših življenj, kjer nas morda čakajo rešitve.
• Izredno močna nadgradnja tega spominjanja v prihodnosti, ki se je učijo tudi udeleženci naših strokovnih usposabljanj, je predstavljanje boljše prihodnosti skozi oči naših pomembnih drugih. Kaj bi opazil vaš partner, cimer, otrok, mačka, papagaj da je drugače na vas na to jutro, ko se zbudite brez problema v življenje, ki ga želite? Kakšen učinek bi nanje imelo videti vas v takšnem stanju? Pogled skozi perspektive drugih nam lahko ponudi bogat vpogled v znanje, ki ga imamo o samemu sebi. Bolj kot se zavedamo svojih virov moči, bolj jih lahko začnemo (ponovno) uporabljati, zlasti v časih, ko se nam zdi, da nimamo nikakršnih virov in sposobnosti.
• Zavedajte se, da nihče ni popoln. To velja tudi za načine, kako živimo svoje probleme. Začetnika k rešitvam usmerjene terapije Steve de Shazer in Insoo Kim Berg sta bila prva, ki sta odkrila pomembnost naših pomanjkljivosti pri reševanju problemov. Ne glede na to kakšen problem imamo, vedno bodo obstajala obdobja, ko našega problema ne uspemo »delati popolno«, tj. vedno bodo obstajala obdobja izjem, ko se nam problem ne pojavlja oziroma se nam pojavlja manj pogosto. Tipičen primer za to je lahko oseba, odvisna od alkohola, ki iz nekega razloga na dan ko ima intervju za službo, ne pije. Ali pa oseba, diagnosticirana z agorafobijo, ki gre vsak dan iskat otroke v šolo, preprosto zato ker ni nikogar drugega, ki bi to lahko naredil. In ker je to pač »treba narediti«. Ta primer, ko oseba gre iz hiše, ne šteje, ravno tako kot v očeh osebe, odvisne od alkohola ti drobni redki dnevi, ko dobi povabilo na intervju »ne štejejo«. Pa vendar oba primera pričata o izjemni odločenosti premagati strah in odvisnost. Poskusite poiskati tudi najmanjše izjeme (morda vam bo pri tem lahko v pomoč kdo, ki vas zelo dobro pozna) in skušajte ugotoviti kaj takrat počnete drugače. V vsaki izmed teh izjem leži seme, iz katerih lahko vzklije rešitev za vaš problem.
• Včasih same sebe težko vidimo, zlasti kadar skušamo poiskati svoje dobre strani in vire moči. Takrat se skušajte spomniti vašega prijatelja ali prijateljice, ki vas zelo dobro pozna ter katere/ga presoji zaupate. Razmislite kaj bi ta oseba znala povedati o vas. Zakaj vas jemlje kot vredno ali vrednega prijateljstva? Zakaj so z veseljem vaši prijatelji? V kolikor vam uspe, da se za nekaj časa pretvarjate, da nase gledate skozi oči tega prijatelja/prijateljice, toliko bolje. Lahko pa to osebo vprašate neposredno: zakaj si moja prijateljica, kaj vidiš v meni, zaradi česar si z veseljem moj prijatelj? Zato imamo prijatelje, da nam pomagajo videti naše najboljše izvedbe sebe. Bolj kot smo v stiku s svojimi najboljšimi verzijami, bolj smo odprti za priložnosti.
• Vrnimo se k naši domišljiji. Tokrat si ne predstavljajte, da je vaš problem čez noč izginil, temveč si predstavljajte, da se jutri zbudite in se počutite kot riba v vodi, tj. v vaši najboljši koži – v dan, ko ste vaša absolutno najboljša verzija. Kaj bi opazili na takšno jutro, do najmanjših podrobnosti kot so denimo kako bi si pripravili zajtrk? Kaj bi opazila vaša družina, prijatelji, hišni ljubljenčki? Sodelavci? Celo sovražniki in tujci na cesti? Predstavljajte si različne kontekste in ljudi, s katerimi ste navadno v stiku ter skušajte nanizati čim več podrobnosti. Tudi to lahko zelo pomaga, da pridete v stik s svojimi lastnimi resursi in notranjimi viri moči, ki vam bodo pomagali odkriti potencialne rešitve.
• Poskusite z lestvicami. Tale lestvica vam bo pomagala orisati malce drugačno perspektivo na vaš problem. Predstavljajte si lestvico od 0-10, kjer 10 pomeni življenje, ko vaš problem docela izgine in 0 pomeni najslabše kar je kdaj bilo, kje na lestvici ste trenutno? Kje bi želeli biti, da bi lahko rekli, da je »dovolj dobro«? Nato naštejte vse možne stvari, ki se jih lahko spomnite, ki so vam pomagale do vaše X – številke, kjer ste trenutno: torej kako to, da ste na X in ne nižje. Nato se vprašajte katera bodo znamenja, ki vam bodo povedala, da ste se začeli pomikati na lestvici navzgor. Obstaja velika verjetnost, da boste precej presenečeni nad razdaljo, ki ste jo že prepotovali in razdaljo, ki jo želite doseči, da bi se počutili ok. Prav tako boste verjetno presenečeni nad vsemi stvarmi, ki že obstajajo in vam pomagajo, da ste na X in ne nižje. Te stvari vam morda lahko pomagajo pri vaši nadaljnji poti proti željeni destinaciji.
• Lahko si zastavite tudi bolj splošno lestvico, npr. 0-10 kjer 10 pomeni, da z vašim življenjem (delom, razmerjem, ipd.) ne bi mogli biti bolj zadovoljni in 0 pomeni nasprotno. Ponovno se vprašajte kje ste trenutno in nato kako to, da ste na X in ne nižje. To vam bo pomagalo videti stvari, ki v vašem življenju že delujejo in četudi vas to ne bo pripeljalo do rešitve, vam bo omogočilo dobre temelje za iskanje. Problemi ne postanejo nepremagljivi sami po sebi, temveč zato, ker izgubimo upanje, da jih bomo lahko rešili.
• Kot zadnjo rešilno bilko, pokličite terapevta in se zmenite za srečanje. Nato se spomnite vseh obiskov pri vaših zdravnikih, zobarjih, svetovalcih, ipd. in časa, odkar ste se zmenili za obisk pa do dejanskega obiska. Verjetno imate izkušnje, da se je v tem času vaša situacija že močno izboljšala. In to ni naključje. Prvi korak k iskanju rešitve je že ta, da razmišljate o strokovni pomoči. In to je pogosto dovolj, da se proces razrešitve situacije začne. Steve de Shazer in Insoo Kim Berg sta odkrila, da se zadeve razrešijo same po sebi v približno sedemdesetih odstotkih primerov njunih klientov v času, ko so se naročili na srečanje pa do časa, ko so na srečanje dejansko prišli. Tudi pri svojem delu opažam, da veliko klientov pride na eno samo srečanje. Veliko se jih že tekom enega samega srečanja zave, da so svoj problem že začeli reševati sami. Morda bo tako tudi pri vas (vendar prej preverite pri terapevtu, da ne računa odpovednih stroškov!)

Toliko za danes. V enem od naslednjih člankov se bom razpisala še o tem kako izbrati pravega terapevta. Hvala za branje in – na življenje!

Biba (akreditirana psihoterapevtka iz k rešitvam usmerjene terapije pri UKASFP v Združenem Kraljesvtu)